Nikoli nisem preveč marala grozljivih zgodbic, ki ti naježijo kožo in zaradi katerih te je strah iti zvečer v klet po lonček marmelade. Vsebino grozljivk vzamem preveč osebno in zaradi tega ne morem zaspati - niti v svoji postelji, ki je mimogrede nabolj udobna postelja na svetu. Kljub temu da si vedno govorim, da se ne smem poglabljati v film in se vživljati v prizore, se vseeno ne morem pri takih filmih na ves glas smejati. Moje prijateljice se vedno smejijo, ker se jim filmi zdijo tako bizarni in neresnični. Če bi to poskušala tudi sama, bi se najverjetneje slišalo histerično. Raje kot grozljivke, kjer obsedenci počnejo nagnusne stvari in kri teče v potokih, imam psihološke trilerje, pri katerih mora človek malo razmisliti, da razume dogajanje.
Kljub temu pa priznam, da to ni moj priljubljen žanr filmov, ki bi ga gledala v petek zvečer - še posebej, če se na ta petkov večer praznuje noč čarovnic. Tako se mi je zgodilo letos, ko sem na predvečer noči čarovnic popolnoma sama obtičala v svojem stanovanju v Ljubljani.
Seveda se mi je to od dnevni svetlobi zdelo super; kavč imam za sebe, televizijo tudi in še sobe mi ni treba deliti z drugim. Luksuz! Situacija pa je postala malo drugačna, ko se je zunaj stemnilo in se je pohištvo ovilo v sence čudnih oblik. Ob takih trenutkih človek dojame, koliko zvokov in glasov se pravzaprav pojavlja v skoraj praznem stanovanju. Brnenje hladilnika, bojler, pretakanje vode v pomivalnem stroju, rešilec od zunaj, star parket ... Še nikoli se mi stanovanje ni zdelo tako ogromno. Po Kevinovem principu varovanja hiše sem prižgala vse luči: če bosta Marv in Harry videla luči, si ne bosta upala vlomiti, ker bosta mislila, da je v stanovanju ogromno ljudi. Naslednji korak: zaklenila sem vhodna vrata, vrata dnevne sobe in še vrata svoje sobe. Tolažilo me je dejstvo, da imamo protivlomna vrata in da je skoraj nemogoče priti v stanovanje brez ključa. Globoko sem vdihnila, si privoščila lonček suhih cornflakesov in prižgala televizijo, da bi se sprostila. In takoj obžalovala. Zakaj pri hudiču predvajajo Žago 6?! Krasno. Ko res več ni bilo nobene stvari, ki bi jo lahko počela, da bi se zamotila, sem stekla v posteljo - brez da bi gledala, če je slučajno kaj pod njo - glavo zakopala pod odejo in si nastavila glasbo na iPodu.
Naslednje jutro so me presenetljivo zgodaj zbudili sončni žarki, kot da bi se posmehovali moji paniki in stahu prejšnjega večera. Pa kaj - sem pač bolj strašljiva punčka.
