remember!

Wonderwomen

--> -->

Pred kakšnim letom sem čisto po naključju v TV sporedu odkrila film, narejen po knjižni predlogi Male ženske. Nostalgično doživetje, pomešano z vznemirjenjem in sladko radostjo. Prav knjiga Male ženske, ki opisuje dogodivščine družine s 4 hčerkami, predstavlja eno izmed knjig, ki so najbolj zaznamovale moje otroštvo. Seveda, če odštejemo Male može, Anne z Zelene domačije, Pet prijateljev, Baletni copatki …  Ko sem ugotovila, da bo film na sporedu še isti dan, mi je preostalo le še to, da si grem kupit kokice; ta film mi ne bo pobegnil za nobeno ceno. Po uri in pol, ko sem zamišljeno zrla v seznam filmskih fotografov in si s prstov oblizovala še zadnji okus soli, sem razočarano vzdihnila. Zgodba je imela pred nekaj leti tako drugačen pomen. Meg ni bila tako lepa kot v moji domišljiji, zima v filmu ni bila prava zima in Friedrichova kučma ni bila dovolj mogočna. Ampak v naslednjem trenutku sem se zavedla bolj pomembne stvari: zgodba je odrasla vzporedno z mano. Iste osebe so popolnoma spremenile osebnost, postale so bolj kompleksne, moja predstava ni več temeljila na pretiravanjih in olepševanju. Čari, ki so me tako prevzeli pri 8 letih, so zdaj dobili drug, širši pomen. 

Začela sem razmišljati o resničnem pomenu zgodbe in presenečeno odkrila, da se za otroško vsebino pravzaprav skriva globok pomen družine in vloge žensk. In spomnila sem se na ženske, ki me obdajajo od rojstva. Mama, babici, teti, prijateljice … občudujem jih. Prav vsaka med njimi mi je pomagala k oblikovanju osebnosti in vrednot, ki jih imam danes. Mama je ena mojih najboljših prijateljic, ker mi vedno stoji ob strani in me posluša ob kateremkoli času na kateremkoli kraju. Naučila me je odgovornosti in kritičnosti ter mi pokazala, kako deluje svet in odnosi. Brez nje bi bila veliko bolj zmedena in raztresena – če je to sploh mogoče. Teta Lidija me je naučila pomena samozavesti in ljubezni do samega sebe. Treba se je cenit in vedet, koliko si vreden, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Treba je ostat močen in vztrajat v svojih načelih, saj nikomur ne dolgujemo popolnoma nič. Babica Zofka mi je pokazala, kako najti radost v majhnih stvareh in kako izkazovati ljubezen. Vsaka njena gesta je polna ljubezni in naklonjenosti, pa bodisi gre za kuhanje riževe juhe ob polnoči za vnuke bodisi za vztrajno kupovanje Actimelov (ker to je zdravo!). Babica Anica me je naučila sočustvovanja in pomoči drugim, saj je najmanj sebičen človek na svetu. To vsakodnevno dokazuje s skrbjo za dedeja, trdim delom na njivi in s kuhanjem za Bogota. Njena dobrota ne pozna meja in če bi lahko, bi obdarila vse ljudi na svetu, sebi pa pustila ravno toliko, da bi še vedno lahko v žep stisnila nekaj evrov vnukom, ko pridejo na obisk. Teta Irena in tri sestrične so prispevale k temu, da je danes družina na vrhu spiska mojih vrednot. Pokazale so mi, da si je nedopustljivo prilastiti bombone, da čremsa najlepše cveti v začetku maja, da čar risank ne bodo nikoli izzvenel in da je najpomembnejša vrednota v življenju  ljubezen do bližnjih. 

Prav vsaka med naštetimi wonderwomen je na poseben način vplivala na moje življenje. Brez njih ne bi bila ista raztresena, ironična, filozofska in nasmejana Špela. Naučile so me čustvovati, ljubiti, odpustiti in sanjati. Zato jim bom rekla samo: High fiiiiiiiive! :)

Uni(ted)cef.

Vsi moji vrstniki, ki študirajo bodisi v Ljubljani bodisi v Mariboru, vedo, da je študentsko življenje res superfinofajn, ampak obenem terja precejšen finančni davek. In ker mi vest ni dala miru, sem se odločila, da si najdem delo, ki bi ga opravljala v prostem času. Z drugimi besedami: torej da bi čas, ki ga preživim pred računalnikom, bolje in predvsem bolj efektivno izkoristila. In tako sem se popolnoma brez kakršnihkoli pričakovanj prijavila na razgovor za delo pri Unicefu. Po čudežu so me sprejeli in po uspešnem uvajanju sem postala del ekipe promotorjev projekta Starši otrok sveta. Na začetku sem mislila, da ne bo delo nič posebnega – pač dejavnost, ki mi krajša čas in dobra priložnost za zaslužek. Ampak že po prvem delu z ljudmi na ulici sem spoznala, da to delo ni niti najmanj podobno ostalim zaposlitvam. Mislila sem, da bo nekako podobno delu hostese, ki sem ga že opravljala: smehljaj se in bodi prijazna. Ampak situacija ne bi mogla biti drugačna. Pri delu za Unicef ne gre samo za mene– gre za druge, za bolne, neizobražene, lačne. Za otroke, ki so posredno odvisni od mene. Na ulici sem v tem času slišala toliko resničnih zgodb, da se mi je paralo srce. Mati samohranilka, ki išče službo in se bori za skrbništvo nad majhno deklico v naročju – socialna služba bi ji jo rada vzela, ker nima dovolj sredstev za preživljanje otroka. Prehitro upokojen moški, ki zaradi poškodbe hrbtenice že 20 let prejema minimalno pokojnino. Mlada družina, ki se komaj prebija skozi mesečne položnice in vsakodnevne stroške. Priseljenec iz Bosne, ki se kljub težkemu fizičnemu delu komaj preživlja. Babica, ki porabi večino pokojnine za nakup dragega darila, ki si ga izrecno želi vnukinja za božič. Moški, ki me pomenljivo pogleda in pokaže na obledela ponošena oblačila – z veseljem bi daroval, pa še sam nimam dovolj.  Ženska, ki s temnim in resnobnim pogledom pove več kot tisoč besed. Ostareli pravnik, ki mi s solzami v očeh seže v roko in mi zaželi srečo in predvsem vztrajnosti v sodobnem svetu. ''Jaz sem se izgubil, priznam. Zapadli smo v globoko krizo, pa ne samo gospodarsko, temveč v krizo medosebnih odnosov. Ljudje več ne razumejo koncepta človeškosti, vsi se mečejo za denarjem – ne glede na to, kolikokrat smo to že slišali, je še vedno preklemano res,''  so njegove besede.  Toliko obrazov, toliko zgodb. In vsak pripoveduje popolnoma svojo zgodbo.  Ob takih trenutkih se vedno počutim krivo, ker kompliciram glede najbolj banalnih stvari na svetu namesto da bi cenila to, kar imam. Ljudje se ne zavedamo, da so tiste stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, nekaterim nedosegljive. V državah v razvoju je standard toliko nizki, da imajo ljudje popolnoma drugačne vrednote kot mi.  Pri nas pomeni biti 'reven' to, da si ne moreš privoščiti višjih dobrin, ki si jih želiš. V nerazvitih državah pa si 'reven' takrat, ko si ne moreš kupiti najosnovnejših dobrin za preživetje. V tem je razlika. Marsikdo me je že vprašal, zakaj za vraga sploh delam za Unicef in stojim na ulici v upanju na dobro voljo ljudi. Pa vsem odgovorim enako: gre za občutek dobrodelnosti, za vsaj majhen prispevek k boljšemu svetu. Zavedam se, da sama ne morem spremenit sveta in da moj delež predstavlja minimalen del vsega, kar bi bilo potrebno izboljšat. Ampak kljub vsemu čutim, da vsaj nekako pomagam. Tudi če nihče v Afriki ne bo nikoli vedel, kdo sem, bom sama pri sebi vedela, da sem vsaj malo prispevala. In to mi je dovolj.

*****************