Ura enkrat zapiska, ko se digitalni števec prestavi na 00.00. Krasno. In treba je naložiti glasbo na mp3, poiskat sončna očala, slovarje, knjige in še milijon drugih življenjsko pomembnih stvari za 14-dnevno bivanje v Franciji. To poletje se mi je namreč ponudila priložnost sodelovanja pri izmenjavi osnovne šole Kungota in osnovne šole v francoskem mestecu Foecy, ki že nekaj let sodelujeta v projektu Commenius. Pri izmenjavi sem sodelovala že prejšnje poletje, ko so izbrani francoski učenci gostovali pri svojih slovenskih vrstnikih v Kungoti. To leto je bila moja vloga bistveno pomembnejša kot lani, saj sva z g. Tomažem Zorkom na svoja ramena prevzela odgovornost za deset učencev, ki jim je bilo omočeno letovanje v Franciji. Moja osrednja naloga je bila poleg tega še obojestransko prevajanje slovenščine in francoščine. Z Evo, ki je bila del spremljevalne ekipe, sva imeli kar precej dela, saj francoski učenci ne razumejo – in se tudi ne trudijo pretirano - nobenega tujega jezika. 
Slovenski učenci so v angleščini sicer precej dobro podkovani, vendar jim to znanje tokrat ni koristilo. Tako so pogovori potekali preko kretenj, kriljenja z rokami, pantomime in mimike. Ko pa tudi to ni šlo, so poklicali na pomoč: ''Špeeeela, povej Jessyju, da …'' Res pa je, da so njihove želje včasih vsebovale izraze, ki jih francoščina ne pozna in tako je bilo občasno potrebno malo improvizacije. Slovenski fantje so si namreč izmislili izraz 'sušpula' in ga vsak dan v smehu glasno razglašali. Ubogi Francozi niso vedeli, kaj to pomeni in so mislili, da se norčujejo iz njih. Le kako tujcem razložiti pomen besede, ki ne obstaja? Kljub vsemu je komunikacija med učenci potekala tekoče in brez nesporazumov. Dela sem imela več kot dovolj, pa naj je šlo za prevajanje županovih govorov, dogovarjanje za aktivnosti, spreminjanje načrtov ali pa za pomoč pri vsakodnevnih pogovorih. Znova in znova sem odkrivala, kako se moj besedni zaklad francoskih besed širi. Vsak dan sem se naučila kakšno novo besedo in jo ponotranjila; tako je med učenci in mano potekala medsebojna izmenjava pomoči, saj sem jaz pomagala njim, oni pa posredno meni. Nikoli namreč ne znaš tujega jezika tako dobro, da se ne bi mogel naučiti več nič novega. 
In prav je tako. Kljub očitnem nepoznavanju kulture in jezika so se med slovenskimi in francoskimi učenci spletle tesne prijateljske – in kasneje tudi ljubezenske – vezi. Že pri mladih so se opazno kazale razlike med dvema, tako različnima kulturama. Slovenskim učencem so se poljubčki v pozdrav na začetku zdeli nepojmljivi, posebej fantom. Saj menda ne bo poljubil neznanega dekleta! To se je po nekaj dnevih, ko so že nastajale simpatije, spremenilo. Takrat so poljubčki postali čisto normalna nedolžna, formalna zadeva. Tudi značilna francoska vljudnost in omikanost sta jim povzročala nemalo težav. Ob vsakem srečanju je bilo obvezno pozdraviti in se za vsako najmanjšo stvar zahvaliti (čeprav je isti pladenj s sirom že tretjič prišel okoli mize do tebe). Pa smo se tudi temu privadili. 
Morda je prav vsa ta francoska ''joie de vivre'' spodbudila Slovence, da so bolj sproščeno zadihali ob prvotnem kulturnem šoku v popolnoma novem okolju. Francozi so se namreč izkazali kot izjemno dobrosrčni in radodarni gostitelji, ki z veseljem ponudijo dobro hrano in obožujejo izbrano vino. Tudi njihov župan je pri učencih pustil dober vtis – morda zaradi svojega večno nasmejanega rdečeličnega obraza, morda pa zaradi pozornih darilc, ki so jih prejeli ob odhodu. Opazila sem, da so naši učenci potrebovali malo več časa in poguma pri spoznavanju kot Francozi, ampak ko je bil led prebit, so s svojimi tujimi vrstniki postali nerazdružljivi. Sledilo je obvezno učenje tujih besed, družabne igre na prostem in odkrivanje skupnih interesov. Prav zanimivo je, da ima jezik, ki je pravzaprav ključno sredstvo sporazumevanja, pri sklepanju novih prijateljstev tako nepomembno vlogo. Vsem kulturnim razlikam navkljub so si zelo podobni; vsi najstniki, z enakimi problemi, enako nagajivi in neposlušni (še posebej, ko je čas za spanje). 
Treba je sicer priznati, da sama organizacija izmenjave v Foecyju ni bila tako natančno dodelana kot lansko leto v Kungoti. Takrat so bile vse dejavnosti točno določene, čas trajanja natančen in potrebna oprema vsem na voljo – nič ni bilo prepuščeno naključju. Ko so me radovedni učenci spraševali, kaj bomo počeli v torek ob petih popoldne, sem jim brez težav odgovorila. No, letos je bilo drugače. 
Celoten program je bil dobro zastavljen, ampak vseeno je bilo neprimerljivo več prostega časa, ki je bil namenjen počitku. Prejšnje leto so se Francozi v Kungoti kar precej namučili ob vseh pohodih, izletih in športnih aktivnostih, saj so nekoliko slabše fizično pripravljeni kot slovenski učenci. Sam 14-dnevni načrt tako tokrat ni bil natrpan z aktivnostmi, kar je dalo sodelujočim malo več časa, da se sami spoznajo. Edina priložnost, ko se je naša kri res hitreje pognala po žilah, je bilo kolesarjenje ob Loari, saj smo prevozili okoli 50 km v času najhujše vročine. Dva dneva zapored. Če odštejem nekaj spektakularnih padcev in živčnosti zaradi nepazljivosti, je bil ta izlet res zadetek v polno. Še posebej zaradi tega, ker so bili učenci vsaj enkrat resnično utrujeni – pravi balzam za ušesa zvečer pred spanjem. V času našega bivanja v deželi vina in sira smo imeli priložnosti izkusiti kanček francoske filozofije in spoznati njene tipične, rahlo nenavadne posebnosti. 
Slovenski fantje so bili šokirani ob spoznanju, da je v javnih kopališčih prepovedano nositi kopalke, ki segajo čez kolena. Dovoljene so samo standardne kratke, zato so si jezni fantje morali kopalke izposoditi. Največje presenečenje pa je definitivno bila - meni tako ljuba - francoska kuhinja. Kaj narediti, ko za predjed dobiš kus kus s korenčkom in artičokami? In ko se pred tabo pojavi na pol pečen steak, iz katerega še rahlo curlja kri? Ješ kruh. In tako se je pogosto dogajalo, da je bila bližnja trgovina stalna postaja izbirčnih gostov, ki se kosila niso najedli dovolj. Tudi najrazličnejši siri so spravljali Slovence v zadrego, saj niso bili taki, kot se jih da kupiti v mariborskem Tušu. Po nekaj dnevih je vsak izbrskal sir po svojem okusu, vendar je večina vseeno raje previdno odklonila ploščo s plesnivimi siri. Naslednja stvar glede francoske kuhinje, ki jo je potrebno omeniti, so sendviči. Da, tisti trikotni, hladni sendviči, ki smo jih dobili vedno, ko je na jedilniku pisalo ''piqnique''. Po dveh tednih so se jih Slovenci že pošteno naveličali in nobena tolažba v smislu: ''Pojej vsaj malo, to je njihova tradicionalna hrana!'' ni pomagala, ko so se vdano lotili vrečke čipsa. 
Nezanemarljivo dejstvo je, da je francoska kulinarika res nekaj posebnega za Slovence, navajene domače goveje juhe z rezanci. Po drugi strani pa ni nič kaj čudnega, da učenci še ne vidijo prave globine in razloga, zakaj so ravno te razlike cepič izmenjave. Mnogi njihovi vrstniki nimajo priložnosti spoznati drugih ljudi, z njimi živeti in se z njimi primerjati. Pravi namen bo tako izmenjava dosegla čez nekaj let, ko bodo nekoliko bolj racionalno pogledali nazaj, se spomnili vseh pozitivnih aspektov in spoznali resničen pomen projekta. Učenci so namreč zadnji vikend preživeli pri družinah, kjer so dva dni neposredno bili priča francoskem stilu življenja. 
Takrat še niso ponotranjili dejstva, da je poponoma drugače letovati v tuji državi kot turist ali pa dejansko biti del družine in začutiti pristen utrip drugačnega življenja. Sama sem Francijo to poletje gledala skozi čisto drugačne oči, čeprav sem jo že enkrat obiskala kot turistka. Prav zaradi tega se mi zdi možnost, ki jo daje otrokom osnovna šola Kungota, neprecenljiva. Škoda se mi zdi le, da so dejavnosti, ki se odvijajo pod okriljem projekta Commenius, tako malo omenjane v našem kraju. To je vendar izjemna stvar, s katero se lahko pohvali le malo osnovnih šol v regiji. Dobro bi bilo povečati ozaveščenost o tej temi, da bi tudi krajani vedeli malo več o samem dogodku, pripravah in vloženem delu. V Foecyju je to sodelovanje ena glavnih dejavnosti v občini in so že na videz zelo ponosni, da sodelujejo pri celotnem projektu. Krajani so vedeli, čemu je skupina Slovencev obiskala njihovo majhno mestece in so nam resnično namenjali veliko pozornosti. Morda bi se morali malo zgledovati po njih in širiti vedenje o tem dragocenem projektu, objaviti članke na internetu, natisniti obvestila v glasila in časopise. S tem bi se tudi občina propagirala in prepričana sem, da bi bila to dobra investicija. Navsezadnje gre za veliko večjo stvar kot samo izmenjavo dveh osnovnih šol – gre za manjšanje kulturnih predsodkov in vzpostavljanje dobrih mednarodnih odnosov. In kdo lahko več prispeva k temu kot mlade generacije?P.S.: Skrajšana oblika tega besedila je objavljena v jesenski številki Občinskega glasu. ;)
