Dolgo je nisem marala, vedno si mi je zdela pusta, siva in turobna, ko ne moreš počet nič kaj posebno vznemirljivega. Potem sem pa nekega dne gledala film Sweet November in se popolnoma zaljubila vanj. Jesen, prikazana v filmu, je bila tako lepa, da sem jo kar vzljubila. Še več, danes je to moj najljubši del leta - ja, tista zgodnja jesen, ko se listje šele začenja barvati in se zvečer še čuti topel dih poletja.
Po 35. ogledu tega filma sem se ga le navličala in namesto filmov sem se - v skladu s svojimi leti - začela navduševati za modo in oblačila. Postala sem prava modna navdušenka, ki zaradi številnih modnih dodatkov in plastenja oblačil dobi krila prav jeseni. Takrat je dovoljeno vse; od rokavic, šalov, klobučkov, plaščev in visokih škornjev. Eksperimentiranje na polno. To je tudi čas, ko so modne revije najbolj udarne in živahne, zato si vsako jesen privoščim vsaj en izvod Vogue.
Ko sem pred dvema letoma obiskala Pariz, pa se je jesen na moji lestvici priljubljenosti dvignila do najvišje stopničke. Nisem si mislila, kako čudovite so Elizejske poljane, ko so obsijane z večernim soncem in je cesta polna pisanega odpadlega listja. Pa še to, ni ga čez dišečo vročo čokolado s penico v topli kavarni, ko zunaj dežuje.
Res je, da so večeri krajši in hladnejši kot poletni, ampak imajo tisto nekaj, ki meni zelo ustreza. Rada sem sama s svojimi mislimi z izgovorom, da je zunaj hladno in deževno. Sama se dovolj dobro poznam, da točno vem, kdaj sem raje sama in kdaj v družbi; in kljub povabilom mi včasih samota bolj ustreza.
Vsako leto nestrpno čakam september tudi zato, ker takrat izidejo nove sezone priljubljenih serij. Sicer je res, da je dolžina čakanja in pričakovanja obratno sorazmerna s številom novih delov. Tako vse nove dele pogledam v roku enega tedna in moram spet pol leta čakat na nove. Totalno brezveze.
Highlight prave jeseni so zagotovo pečeni kostanji, ki jih obožujem. Posebej tisti, ki jih naredi deda na svojem kaminu. Tako sočni, rumeni in sladki so, da se jih vsako jesen najem za celo leto vnaprej. Pravzaprav se podobna situacija ponovi za veliko noč, ko je na jedilniku žegn – babičin beli kruh, jajčka, hren in pečen pršut – tudi takrat so količine tako velike, da je tak obrok enkrat letno čisto dovolj.
To leto me bo jesen še toliko bolj zaznamovala že zaradi tega, ker vstopam v popolnoma nove vode; postala bom brucka. Čez en teden se selim v svoje (!!!) stanovanje v Ljubljani in če sem odkrita, me je res strah. V zadnjem mesecu me je zadelo, da je to to. Trenutno sem v stadiju razbijanja glave o tem, kaj še rabim in koliko nepotrebnih stvari sem že kupila. Vem, da bom najbolje vedela, ko bom dejansko živela tam, odvisna samo od sebe in svoje odgovornosti. Kaj, če se bom na vsaki ljubljanski ulici izgubila? Kaj, če ne bom zadovoljna z izbranim faksom? Kaj, če mi bo takoj zmanjkalo denarja? Kaj če-jev, ki se podijo po moji glavi, je tako dosti, da se sploh ne slišim razmišljati. Zato se bom raje prepustila dogajanju in se bodo stvari že razpletle tako, kot je najbolj prav. Morda pa bo popolnoma drugače, kot si predstavljam. Kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar