the streets of London.

* London sam po sebi. Nostalgičen, kraljevski, deževen, s čisto odpičenim stilom. 

* Body guards pred Buckinghamovo palačo.

 

* Stare, rdeče, vedno prazne, že tradicionalne. Telefonske govorilnice.

 * Prestižna slaščičarna v Harrods, kjer je vse…hmm…trikrat dražje?

* La Duree 

* Sladoled v St James park – v začetku marca, pri 5 stopinjah.

* Museum Madame Toussauds. Drew in Cameron sta res fajn punci! :)

* Umetnost sveže surove ribe s kaviarjem – sushi.

* Cvetoče češnje in rumene narcise v vrtovih, medtem ko je bila Slovenija še prekrita s snegom.

 

* Monikin rojstni dan in najboljša torta v mojem življenju – ne pretiravam! Moje navdušenje je čisto upravičeno, ker smo jo kupili v eni najbolj prestižnih londonskih slaščičarn. K temu je sicer sodila tudi cena, ampak je bila torta vredna vsakega penija. 

 

* Poslušanje zvonov Big Bena v lokalčku ob Temzi.

* Macaroons. Sladko in pregrešno dobro. 

* Razgled iz katedrale svetega Pavla. 

ko množino nadomesti dvojina.

-->

Pravijo, da ljubezen lahko spremeni človeka. Je res mogoče, da lahko ena oseba povzroči popoln preobrat v mišljenju in delovanju drugega? Zanima me, kakšna ljubezen bi to morala biti. Pravljična, nemogoča, sladka?  Ampak ali ni potem to enako, kot da bi se za ceno ljubezni odrekli svojemu pravemu jazu?  Ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, kaj sem pripravljena narediti in čemu se odreči za ceno ljubezni. Opažam namreč, da moški nezavedno vplivajo na osebnost svoje partnerke; včasih v pozitivnem, velikokrat pa tudi v negativnem smislu. Ko z nekom preživiš toliko časa, počneš toliko stvari in si izmenjuješ mnenja, nenamerno prevzameš nekatere njegove značilnosti. Že pri najbolj kul ljudeh na svetu - svojih najboljših prijateljicah - sem zaznala spremembo pri določenih odzivih in interesih, ko so dobile fanta. Morda je šlo za filme, dejavnosti, knjige ali pa za oblačila. Vedno gre za medsebojen vpliv med partnerjema; izpopolnjujeta drug drugega in se dopolnjujeta. V našo žensko družbo se je kar naenkrat prikradla čudna dvojina: ''Midva pa sva bila včeraj v kinu'', ki je zamenjala našo večno množino: ''Gremo na tortico k Ilihu, ne?'' Kar z lepega se je pojavil nov predalček, ki je bil namenjen samo njim. V skladu s tem je to pomenilo manj časa za skupno nakupovanje, pijačke in ženske večerne izhode. Še vedno se je seveda našel čas za vse, kar smo želele početi skupaj, vendar je bilo kljub temu nekoliko drugače. e. Res je, da so se razmerja vedno spreminjala, enkrat je bila samska ena, drugič druga. Tudi takrat, ko sem jaz imela fanta, sem opazila, da nekoliko težje usklajujem prijateljice in njega. A kjer je volja, tam je pot. Nikoli ni bilo zapostavljanja ali izgovorov, le časa za vse ni bilo več toliko.  Kljub temu ugotavljam, da ne glede na to, kateri moški vstopi v našo edinstveno deteljico, me ostanemo iste. Mogoče smo prav zaradi vseh čustvenih pretresov, pogovorov o moških, razvozlavanj signalov in zaradi neskončnih ugibanj o tem, kakšna so njegova čustva, tako povezane. Toliko ur pogovora o tem, kako je bilo na zmenku in kaj se je dogajalo, pa se kljub temu nismo naveličale.  Prav to nas je povezovalo, dajalo nove teme za razmišljanje in povzročalo še večje metuljčke v trebuhu. 
Vem, da bi me feministke preteple, ampak moram priznati: Moški, vi ste mene in moje prijateljice naredili ženske v pravem pomenu besede in prispevali k temu, da smo danes takšne, kot smo. Zato hvala. :)  

 

 

under the lilac tree.

 

 

 

how could you not love Paris?

* Fenomenalno vzdušje na nabito polnih ulicah.

* Vonj sveže pečenih rogljičkov.

* Odličen modni stil Parižank in način, kako se znajo nositi.

   
* Sexy breakdancerji na mestnem trgu, obkroženi z množico ljudi. Še bolj kul se pa mi je zdelo, ko so me obkrožili in začeli plesat okoli mene. Nepozabno.

* Vožnja z ladjico po Seni je še posebej čarobna, ko se zvečer prižgejo lučke na 
 mostovih, stavbah in na Eifflovem stolpu.

 

* Pisana barva na tlakovcih, zamišljeni pogledi, baretke - Montmartre, kjer sem dobila svoj prvi portret. 

 * Mona Lisa v Louvru, ki je taaaako majhna.  
 

* Kul kitarist iz Teksasa, ki sem ga spoznala pred baziliko Sacre Coeur.

* Moški, ki je hranil jato vrabčkov na trgu pred Notre Dame. Sama nisem tvegala pokljuvane roke samo zato, da bi nahranila te razvajene, nikoli lačne ptiče.  

* Impresionistične Monetove slike v Musee D'Orsay.

 * Romuni, s katerimi sem se spoznala med neskončnim čakanjem v vrsti za Eifflov stolp. V dežju.

* Trapist, brie, gorgonzola, mozzarella, edamec, cottage cheese, ovčji sir, …

* Znameniti Moulin Rouge. 

 * Ahhh, Elizejske poljane s svojimi neštetimi pregrešno dragimi butiki in razkošnimi izložbami.

 

* Starbucks s karamelo, lešniki in kakavom. J'adore. 
* Mehko zveneča francoščina na vsakem koraku.