ko množino nadomesti dvojina.

-->

Pravijo, da ljubezen lahko spremeni človeka. Je res mogoče, da lahko ena oseba povzroči popoln preobrat v mišljenju in delovanju drugega? Zanima me, kakšna ljubezen bi to morala biti. Pravljična, nemogoča, sladka?  Ampak ali ni potem to enako, kot da bi se za ceno ljubezni odrekli svojemu pravemu jazu?  Ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, kaj sem pripravljena narediti in čemu se odreči za ceno ljubezni. Opažam namreč, da moški nezavedno vplivajo na osebnost svoje partnerke; včasih v pozitivnem, velikokrat pa tudi v negativnem smislu. Ko z nekom preživiš toliko časa, počneš toliko stvari in si izmenjuješ mnenja, nenamerno prevzameš nekatere njegove značilnosti. Že pri najbolj kul ljudeh na svetu - svojih najboljših prijateljicah - sem zaznala spremembo pri določenih odzivih in interesih, ko so dobile fanta. Morda je šlo za filme, dejavnosti, knjige ali pa za oblačila. Vedno gre za medsebojen vpliv med partnerjema; izpopolnjujeta drug drugega in se dopolnjujeta. V našo žensko družbo se je kar naenkrat prikradla čudna dvojina: ''Midva pa sva bila včeraj v kinu'', ki je zamenjala našo večno množino: ''Gremo na tortico k Ilihu, ne?'' Kar z lepega se je pojavil nov predalček, ki je bil namenjen samo njim. V skladu s tem je to pomenilo manj časa za skupno nakupovanje, pijačke in ženske večerne izhode. Še vedno se je seveda našel čas za vse, kar smo želele početi skupaj, vendar je bilo kljub temu nekoliko drugače. e. Res je, da so se razmerja vedno spreminjala, enkrat je bila samska ena, drugič druga. Tudi takrat, ko sem jaz imela fanta, sem opazila, da nekoliko težje usklajujem prijateljice in njega. A kjer je volja, tam je pot. Nikoli ni bilo zapostavljanja ali izgovorov, le časa za vse ni bilo več toliko.  Kljub temu ugotavljam, da ne glede na to, kateri moški vstopi v našo edinstveno deteljico, me ostanemo iste. Mogoče smo prav zaradi vseh čustvenih pretresov, pogovorov o moških, razvozlavanj signalov in zaradi neskončnih ugibanj o tem, kakšna so njegova čustva, tako povezane. Toliko ur pogovora o tem, kako je bilo na zmenku in kaj se je dogajalo, pa se kljub temu nismo naveličale.  Prav to nas je povezovalo, dajalo nove teme za razmišljanje in povzročalo še večje metuljčke v trebuhu. 
Vem, da bi me feministke preteple, ampak moram priznati: Moški, vi ste mene in moje prijateljice naredili ženske v pravem pomenu besede in prispevali k temu, da smo danes takšne, kot smo. Zato hvala. :)