Jupiiii.. Danes pa imam rojstni dan - besede, ki sem jih izrekla že 19-krat. Vsem želim isto kot sebi: da bi bilo to leto polno norih doživetij, smeha, novih spominov, omfg-dogodkov, (ne)pozabnih zabav, zaljubljenosti, novih oblek in odlične družbe. In uspeha na faksu, seveda.
Deklica, stara 7 let, stoji na stolu in hrepeneče gleda skozi okno. Sonce, ki se odbija od belega snega, ustvarja ledene lesketajoče kristalčke. Sprašuje se, če se ji je bratranec zlagal, ko ji je zagotovil, da se pod kristalčki, ki se svetijo, skriva zaklad. Če premakne glavo, se namreč snežena odeja zablešči drugje, na bolj oddaljenem mestu. Kje točno je torej zaklad? Na celotnem babičinem polju? Odloči se, da jo mora naslednjič natančno povprašati o tem, kaj se skriva pod snegom. Babica namreč pozna odgovor na čisto vsako vprašanje.
Potem pa njeno pozornost pritegnejo ptički, ki jih je lakota prignala do krmilnice za hišo. Vedo, da je zrnje vedno tam – deklica redno skrbi, da je posoda polna. Rada ima ptičke in noče, da umrejo čez mrzlo zimo. Kljub premrlim prstom in rdečim ličkam, snegu ter mrazu obožuje zimski čas in vse radosti, ki jih prinaša. Nič ni boljšega od spuščanja po hribu z ogromno gumo s prijatelji. Zato se je že zdaj oblekla v svoj kombinezon, kljub temu da je z njimi zmenjena komaj čez eno uro. Saj je vendar ne smejo čakati!
In še ena stvar je – tako bo lažje odvrnila pozornost od dejstva, da je po sankanju na vrsti božična večerja in okraševanje smrekice. Božiča se je veselila že cel mesec in zdaj je koooončno tu. Že ena ura se vleče do neskončnosti, kaj šele cel mesec! Sicer ji je malo bolj všeč božično jutro, ko Božiček že nastavi darila pod smrekico, ampak ji je tudi okraševanje zelo všeč. Ne sme pozabiti na zlate trobente, s katerimi bo tudi letos okrasila smrečico. In mamo mora spomniti na srebrne perlice, napeljane na vrvici, da si jih ovije okoli vratu. Ve, da izgledajo boljše kot vsaka verižica. Potem pa še božična večerja! Upa, da bo tudi letos za sladico bananina pena … Ali pa morda sladoled z malinami?
Ta deklica je danes nekoliko starejša, ne hrani več ptičkov in nima rožnatega kombinezona, ampak se kljub temu še vedno veseli božiča en mesec vnaprej. In še vedno hrani zlate trobente za smrekico.
Božič bo vedno imel posebno mesto v mojem seznamu najljubših dni v letu – posebno mesto si seveda zaslužita moj rojstni dan in velika noč (čokoladni zajčki).
Res je, da je sam princip Božička in njegovih jelenov plod ameriške potrošniške industrije, ampak se mi vseeno zdi lep običaj. Če ne drugega, se tako vsaj enkrat letno res potrudimo za svoje bližnje in jih obdarimo. In nič mi ne zagreje srca bolj kot iskreno veselje na obrazih prijateljev ob prejetem darilu. Sama nisem zagovornica pretirano dragih in ogromnih daril; veliko bolj cenim osebni trud in malenkost, ki ima poseben namen. Zato se vsako leto potrudim najti res pravo darilo za ljudi, ki jih imam rada. Sicer je res, da mi to vedno vzame veliko več časa, kot če bi enostavno kupila celotno darilo in plačala zavijanje, ampak to je pač žrtev, ki sem jo pripravljena sprejeti.
Lani sem Tini lastnoročno zašila plišastega medvedka, bratrancu Luku sem naredila maketo njegove sobe, bratu Aljažu pa edinstven koledar z nalogami za vsak dan v januarju. Letos sem ubrala drugo pot in vsakemu oblikovala prav posebno knjižico z željami in slikicami. Vloženo delo in porabljen čas se namreč ne morejo kosati z navdušenjem, ki ga takšna osebna darila izzovejo. Pa še svojo ustvarjalnost lahko enkrat brez zadržkov spustim na plano.
Lahko bi rekla, da gre za medsebojno izmenjavo pozitivnih emocij: ljudje so izjemno hvaležni, jaz pa počaščena. In ni ravno v tem čarobnost božiča? :)
Veliko ljudi ne mara zime. Zdi se jim premrzla in preveč mokra. Govorijo, da je zima čas čiščenja cest, ostrega vetra, spolzkih tal, osladnih - in vedno enakih - božičnih filmov na televizijskih programih in čas finančnih obrementiev zaradi nepotrebnega, ampak seveda nujnega, obdarovanja bližnjih in znancev. Ti ljudje nimajo pojma, kaj zamujajo, če gledajo na zimo skozi tako črno-bel daljnogled. Sama jo obožujem. Ravno danes, ko sem se v svojih ljubih visokih škornjih sprehajala po cestah v starem delu Ljubljane, sem razmišljala, zakaj je tako. Pri sebi sem naštela dovolj razlogov, da sem si brez slabe vesti priznala: Ni pomembno, zakaj imam zimo tako rada. Dovolj je že, da vem, da mi vsako leto prve snežinke na nosu polepšajo dan. Da je kuhano vino najslajše na Prešernovem trgu. Da je smučanje po zasneženih strminah nekaj najboljšega na svetu. Da je žareč nasmešek na obrazu prijateljic ob prejetm božičnem darilu neprecenljiv.
Na Čopovi ulici pa me je nekaj zmotilo. Nisem in nisem mogla doumeti, kaj se je spremenilo v času do decembra, potem pa me je zadelo: ljudje so se smejali. Prav na glas! Tisti, ki živite v Ljubljani, veste, da tega ne doživiš vsak dan. Ulice so polne zaposlenih poslovnežev, ki s telefonom na ušesu in napetim obrazom hitijo sem in tja. Danes pa popolno nasprotje! Ljudje so se smejali, si peli, uživali drug z drugim. Zdi se, da je december edini čas leta, ko se je dovoljeno prepustiti veselemu mestnem vzdušju in vsaj za nekaj minut pozabiti na svoje skrbi. Ljudje imamo prevečkrat občutek, da nam ni dovoljeno uživati v trenutku in da nimamo časa za svoje želje in razvade. Tudi sama vem, da prevečkrat pozabim na sebe in dajem prednosti drugim. Sem tipičen primer ljudi, ki raje dajejo kot dobivajo. Včasih bi se najraje počila po roki, ko se odpovem dolgo pričakovanem dogodku samo zato, da bi naredila uslugo znancu. Tisti zloben, egoističen - in včasih neverjetno glasen - glasek v meni je bil dolgo časa zatiran, ker mu nikoli nisem pustila na prostost. Šele eden izmed mojih moških prijateljev me je postavil na realna tla: ''Špela, nora si, da si tako uvidevna. Včasih enostavno MORAŠ misliti samo na sebe. Poglej mene!'' In ja, imel je čisto prav. Od takrat naprej se še res trudim najti neko ravnovesje med egoizmom in dobrotljivostjo. zaenkrat mi kar uspeva, saj sem postala bolj odrezava, znam se postaviti zase in za svoje interese ter jasno povem, kaj bi rada. Brez kančka slabe vesti priznam, da je od takrat naprej tisti zlobni notranji glasek veliko bolj pogumen in se oglaša veliko bolj pogosto. Jebiga.
