predbožičnica.

Veliko ljudi ne mara zime. Zdi se jim premrzla in preveč mokra. Govorijo, da je zima čas čiščenja cest, ostrega vetra, spolzkih tal, osladnih - in vedno enakih - božičnih filmov na televizijskih programih in čas finančnih obrementiev zaradi nepotrebnega, ampak seveda nujnega, obdarovanja bližnjih in znancev. Ti ljudje nimajo pojma, kaj zamujajo, če gledajo na zimo skozi tako črno-bel daljnogled. Sama jo obožujem. Ravno danes, ko sem se v svojih ljubih visokih škornjih sprehajala po cestah v starem delu Ljubljane, sem razmišljala, zakaj je tako. Pri sebi sem naštela dovolj razlogov, da sem si brez slabe vesti priznala: Ni pomembno, zakaj imam zimo tako rada. Dovolj je že, da vem, da mi vsako leto prve snežinke na nosu polepšajo dan. Da je kuhano vino najslajše na Prešernovem trgu. Da je smučanje po zasneženih strminah nekaj najboljšega na svetu. Da je žareč nasmešek na obrazu prijateljic ob prejetm božičnem darilu neprecenljiv. 

Na Čopovi ulici pa me je nekaj zmotilo. Nisem in nisem mogla doumeti, kaj se je spremenilo v času do decembra, potem pa me je zadelo: ljudje so se smejali. Prav na glas! Tisti, ki živite v Ljubljani, veste, da tega ne doživiš vsak dan. Ulice so polne zaposlenih poslovnežev, ki s telefonom na ušesu in napetim obrazom hitijo sem in tja. Danes pa popolno nasprotje! Ljudje so se smejali, si peli, uživali drug z drugim. Zdi se, da je december edini čas leta, ko se je dovoljeno prepustiti veselemu mestnem vzdušju in vsaj za nekaj minut pozabiti na svoje skrbi. Ljudje imamo prevečkrat občutek, da nam ni dovoljeno uživati v trenutku in da nimamo časa za svoje želje in razvade. Tudi sama vem, da prevečkrat pozabim na sebe in dajem prednosti drugim. Sem tipičen primer ljudi, ki raje dajejo kot dobivajo. Včasih bi se najraje počila po roki, ko se odpovem dolgo pričakovanem dogodku samo zato, da bi naredila uslugo znancu. Tisti zloben, egoističen - in včasih neverjetno glasen - glasek v meni je bil dolgo časa zatiran, ker mu nikoli nisem pustila na prostost. Šele eden izmed mojih moških prijateljev me je postavil na realna tla: ''Špela, nora si, da si tako uvidevna. Včasih enostavno MORAŠ misliti samo na sebe. Poglej mene!'' In ja, imel je čisto prav. Od takrat naprej se še res trudim najti neko ravnovesje med egoizmom in dobrotljivostjo. zaenkrat mi kar uspeva, saj sem postala bolj odrezava, znam se postaviti zase in za svoje interese ter jasno povem, kaj bi rada. Brez kančka slabe vesti priznam, da je od takrat naprej tisti zlobni notranji glasek veliko bolj  pogumen in se oglaša veliko bolj pogosto.  Jebiga. 

*******