Končno so rjavo, posušeno travo pred mojim stanovanjem v Šiški zamenjali vijolični krokosi. Končno mi ne bo treba med vožnjo na faks stati na polnem avtobusu, utesnjena med mlado mamico z vozičkom in med pretirano nadišavljeno ostarelo primadono. Napočil je čas za kolo, čudovito praktičen izum, ki pride prav posebej v pomladno topli Ljubljani. Ni boljšega občutka kot poganjanje pedal po polnih ulicah, ko rožasto krilo plapola okoli gležnjev in ko so pisana sončna očala nepogrešljiv modni dodatek. V zraku se že čuti hrepenenje po sončnih dneh; vsi smo že naveličani mrzle zime. Vse se premika hitreje; kot hupajoča lokomotiva, ki z vsakim metrom pridobiva na hitrosti. Enako je pri meni – kar val energije me oblije, ko se zbudim v sončno, sveže jutro. In kot da to ni dovolj, so od nedelje naprej še dnevi za uro daljši. Pa še jagode že začenjajo dobivati svoj pravi, pregrešno sladek okus. Njami.
