Knjige so me od nekdaj navduševale. Začelo se je v 3. razredu, ko sem zaradi vseh krasnih knjižnih zbirk (predvsem
Pet prijateljev in
Baletni copatki) ter seveda
Harryja Potterja postala obsedena z branjem. Takrat so knjige postale moj najboljši prijatelj. V poletnih dnevih, ko je bilo prevroče za vse dejavnosti razen za pritje mrzle vode, in ko so drugi otroci gledali risanke, sem jaz brala. In brala. In brala. To strast gojim še danes, ampak moram priznat, da bistveno manj berem kot nekoč. Nimam več toliko časa, dneve mam zasedene do zadnje minute, in - če sem iskrena - ne vzamem si več treh ur dnevno za branje. Kljub temu pa še vedno rada posežem po dobri, kvalitetni knjigi. Nazadnje, ko sem se učila v Otonu Župančiču, in sem potrebovala odmor, sem se sprehodila med knjižnimi policami in našla Murakamijevo knjigo
Južno od meje, zahodno od sonca. Namestila sem se v mehki naslonjač in začela brat. Kar naenkrat pa se zraven mene pojavi postava, rekoč: ''Zapiramo.'' Presenečeno sem pogledala na uro in ugotovila, da sem v knjižnici zabila pol dneva. Knjiga me je vsrkala vase, mi pustila pečat, z vsebino sem se popolnoma poistovetila in se izgubila v času.
Ko sem se na poti domov na avtobusu naslanjala na oroseno okno in gledala kapljice, kako tekmujejo, katera bo prej na cilju, sem ugotovila, da sem pogrešala ta občutek, ki ti ga dajejo knjige. Občutek, da je vse mogoče. Občutek, da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Občutek, da so zmaji, ki bruhajo ogenj, najbolj vsakdanja stvar na svetu. In to obožujem. Knjige bodo vedno del mene, saj so ključno pripomogle k oblikovanju moje osebnosti.
Če ne bi toliko brala, se najverjetneje ne bi toliko bala mračnih gozdov (kjer od nekod skočil zamaskiran kralj s povitim očesom, da mi be odpeljal v svoje podzemno kraljestvo), moja domišljija ne bi bila tako bujna (Prisežem, da sem vidla nekaj v grmu!), ne bi imela tako jasno izoblikovane ideje o tem, kakšen je popoln moški (Mr. Darcy), ampak potem to ne bi bila prava jaz. Mogoče so pa zlobni škrati nalašč vplivali še na to. Hmmm ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar