Poletje je končno pokazalo svoje čare in skušnjave s sočnimi malinami, vročim soncem, lahkimi oblekami, zaljubljenostjo in golo kožo. Večeri so vedno daljši in vedno toplejši, moji hormoni pa vedno bolj podivjani. Ni boljšega občutka kot takrat, ko se pod krajci slamnika nastavljaš pozno popoldanskim sončnim žarkom z Murakamijevo knjigo v roki. In ko razpreš roke, da te južni veter prepiha do zadnjega koščka telesa. In ko s prijatelji sediš ob prižganih baklah med in obujanjem spominov in kovanjem novih načrtov. S šišo na sredini, seveda. Končno imam čas, da si izposodim knjige, za katere med letom nisem imela časa in da se družini odkupim za svojo odsotnost med študijem. Kljub temu da so uradno počitnice, pa se mi ne zdi, da čisto popolnoma uživam v popolnem brezdelju. Nisem več navajena cel dan posedat in delat nič. Študijska deformacija zgleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar