Jupiiii.. Danes pa imam rojstni dan - besede, ki sem jih izrekla že 19-krat. Vsem želim isto kot sebi: da bi bilo to leto polno norih doživetij, smeha, novih spominov, omfg-dogodkov, (ne)pozabnih zabav, zaljubljenosti, novih oblek in odlične družbe. In uspeha na faksu, seveda.
Deklica, stara 7 let, stoji na stolu in hrepeneče gleda skozi okno. Sonce, ki se odbija od belega snega, ustvarja ledene lesketajoče kristalčke. Sprašuje se, če se ji je bratranec zlagal, ko ji je zagotovil, da se pod kristalčki, ki se svetijo, skriva zaklad. Če premakne glavo, se namreč snežena odeja zablešči drugje, na bolj oddaljenem mestu. Kje točno je torej zaklad? Na celotnem babičinem polju? Odloči se, da jo mora naslednjič natančno povprašati o tem, kaj se skriva pod snegom. Babica namreč pozna odgovor na čisto vsako vprašanje.
Potem pa njeno pozornost pritegnejo ptički, ki jih je lakota prignala do krmilnice za hišo. Vedo, da je zrnje vedno tam – deklica redno skrbi, da je posoda polna. Rada ima ptičke in noče, da umrejo čez mrzlo zimo. Kljub premrlim prstom in rdečim ličkam, snegu ter mrazu obožuje zimski čas in vse radosti, ki jih prinaša. Nič ni boljšega od spuščanja po hribu z ogromno gumo s prijatelji. Zato se je že zdaj oblekla v svoj kombinezon, kljub temu da je z njimi zmenjena komaj čez eno uro. Saj je vendar ne smejo čakati!
In še ena stvar je – tako bo lažje odvrnila pozornost od dejstva, da je po sankanju na vrsti božična večerja in okraševanje smrekice. Božiča se je veselila že cel mesec in zdaj je koooončno tu. Že ena ura se vleče do neskončnosti, kaj šele cel mesec! Sicer ji je malo bolj všeč božično jutro, ko Božiček že nastavi darila pod smrekico, ampak ji je tudi okraševanje zelo všeč. Ne sme pozabiti na zlate trobente, s katerimi bo tudi letos okrasila smrečico. In mamo mora spomniti na srebrne perlice, napeljane na vrvici, da si jih ovije okoli vratu. Ve, da izgledajo boljše kot vsaka verižica. Potem pa še božična večerja! Upa, da bo tudi letos za sladico bananina pena … Ali pa morda sladoled z malinami?
Ta deklica je danes nekoliko starejša, ne hrani več ptičkov in nima rožnatega kombinezona, ampak se kljub temu še vedno veseli božiča en mesec vnaprej. In še vedno hrani zlate trobente za smrekico.
Božič bo vedno imel posebno mesto v mojem seznamu najljubših dni v letu – posebno mesto si seveda zaslužita moj rojstni dan in velika noč (čokoladni zajčki).
Res je, da je sam princip Božička in njegovih jelenov plod ameriške potrošniške industrije, ampak se mi vseeno zdi lep običaj. Če ne drugega, se tako vsaj enkrat letno res potrudimo za svoje bližnje in jih obdarimo. In nič mi ne zagreje srca bolj kot iskreno veselje na obrazih prijateljev ob prejetem darilu. Sama nisem zagovornica pretirano dragih in ogromnih daril; veliko bolj cenim osebni trud in malenkost, ki ima poseben namen. Zato se vsako leto potrudim najti res pravo darilo za ljudi, ki jih imam rada. Sicer je res, da mi to vedno vzame veliko več časa, kot če bi enostavno kupila celotno darilo in plačala zavijanje, ampak to je pač žrtev, ki sem jo pripravljena sprejeti.
Lani sem Tini lastnoročno zašila plišastega medvedka, bratrancu Luku sem naredila maketo njegove sobe, bratu Aljažu pa edinstven koledar z nalogami za vsak dan v januarju. Letos sem ubrala drugo pot in vsakemu oblikovala prav posebno knjižico z željami in slikicami. Vloženo delo in porabljen čas se namreč ne morejo kosati z navdušenjem, ki ga takšna osebna darila izzovejo. Pa še svojo ustvarjalnost lahko enkrat brez zadržkov spustim na plano.
Lahko bi rekla, da gre za medsebojno izmenjavo pozitivnih emocij: ljudje so izjemno hvaležni, jaz pa počaščena. In ni ravno v tem čarobnost božiča? :)
Veliko ljudi ne mara zime. Zdi se jim premrzla in preveč mokra. Govorijo, da je zima čas čiščenja cest, ostrega vetra, spolzkih tal, osladnih - in vedno enakih - božičnih filmov na televizijskih programih in čas finančnih obrementiev zaradi nepotrebnega, ampak seveda nujnega, obdarovanja bližnjih in znancev. Ti ljudje nimajo pojma, kaj zamujajo, če gledajo na zimo skozi tako črno-bel daljnogled. Sama jo obožujem. Ravno danes, ko sem se v svojih ljubih visokih škornjih sprehajala po cestah v starem delu Ljubljane, sem razmišljala, zakaj je tako. Pri sebi sem naštela dovolj razlogov, da sem si brez slabe vesti priznala: Ni pomembno, zakaj imam zimo tako rada. Dovolj je že, da vem, da mi vsako leto prve snežinke na nosu polepšajo dan. Da je kuhano vino najslajše na Prešernovem trgu. Da je smučanje po zasneženih strminah nekaj najboljšega na svetu. Da je žareč nasmešek na obrazu prijateljic ob prejetm božičnem darilu neprecenljiv.
Na Čopovi ulici pa me je nekaj zmotilo. Nisem in nisem mogla doumeti, kaj se je spremenilo v času do decembra, potem pa me je zadelo: ljudje so se smejali. Prav na glas! Tisti, ki živite v Ljubljani, veste, da tega ne doživiš vsak dan. Ulice so polne zaposlenih poslovnežev, ki s telefonom na ušesu in napetim obrazom hitijo sem in tja. Danes pa popolno nasprotje! Ljudje so se smejali, si peli, uživali drug z drugim. Zdi se, da je december edini čas leta, ko se je dovoljeno prepustiti veselemu mestnem vzdušju in vsaj za nekaj minut pozabiti na svoje skrbi. Ljudje imamo prevečkrat občutek, da nam ni dovoljeno uživati v trenutku in da nimamo časa za svoje želje in razvade. Tudi sama vem, da prevečkrat pozabim na sebe in dajem prednosti drugim. Sem tipičen primer ljudi, ki raje dajejo kot dobivajo. Včasih bi se najraje počila po roki, ko se odpovem dolgo pričakovanem dogodku samo zato, da bi naredila uslugo znancu. Tisti zloben, egoističen - in včasih neverjetno glasen - glasek v meni je bil dolgo časa zatiran, ker mu nikoli nisem pustila na prostost. Šele eden izmed mojih moških prijateljev me je postavil na realna tla: ''Špela, nora si, da si tako uvidevna. Včasih enostavno MORAŠ misliti samo na sebe. Poglej mene!'' In ja, imel je čisto prav. Od takrat naprej se še res trudim najti neko ravnovesje med egoizmom in dobrotljivostjo. zaenkrat mi kar uspeva, saj sem postala bolj odrezava, znam se postaviti zase in za svoje interese ter jasno povem, kaj bi rada. Brez kančka slabe vesti priznam, da je od takrat naprej tisti zlobni notranji glasek veliko bolj pogumen in se oglaša veliko bolj pogosto. Jebiga.
* London sam po sebi. Nostalgičen, kraljevski, deževen, s čisto odpičenim stilom.
* Body guards pred Buckinghamovo palačo.
* Stare, rdeče, vedno prazne, že tradicionalne. Telefonske govorilnice.
* Prestižna slaščičarna v Harrods, kjer je vse…hmm…trikrat dražje?
* La Duree
* Sladoled v St James park – v začetku marca, pri 5 stopinjah.
* Museum Madame Toussauds. Drew in Cameron sta res fajn punci! :)
* Umetnost sveže surove ribe s kaviarjem – sushi.
* Cvetoče češnje in rumene narcise v vrtovih, medtem ko je bila Slovenija še prekrita s snegom.
* Monikin rojstni dan in najboljša torta v mojem življenju – ne pretiravam! Moje navdušenje je čisto upravičeno, ker smo jo kupili v eni najbolj prestižnih londonskih slaščičarn. K temu je sicer sodila tudi cena, ampak je bila torta vredna vsakega penija.
Pravijo, da ljubezen lahko spremeni človeka. Je res mogoče, da lahko ena oseba povzroči popoln preobrat v mišljenju in delovanju drugega? Zanima me, kakšna ljubezen bi to morala biti. Pravljična, nemogoča, sladka? Ampak ali ni potem to enako, kot da bi se za ceno ljubezni odrekli svojemu pravemu jazu? Ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, kaj sem pripravljena narediti in čemu se odreči za ceno ljubezni. Opažam namreč, da moški nezavedno vplivajo na osebnost svoje partnerke; včasih v pozitivnem, velikokrat pa tudi v negativnem smislu. Ko z nekom preživiš toliko časa, počneš toliko stvari in si izmenjuješ mnenja, nenamerno prevzameš nekatere njegove značilnosti. Že pri najbolj kul ljudeh na svetu - svojih najboljših prijateljicah - sem zaznala spremembo pri določenih odzivih in interesih, ko so dobile fanta. Morda je šlo za filme, dejavnosti, knjige ali pa za oblačila. Vedno gre za medsebojen vpliv med partnerjema; izpopolnjujeta drug drugega in se dopolnjujeta. V našo žensko družbo se je kar naenkrat prikradla čudna dvojina: ''Midva pa sva bila včeraj v kinu'', ki je zamenjala našo večno množino: ''Gremo na tortico k Ilihu, ne?'' Kar z lepega se je pojavil nov predalček, ki je bil namenjen samo njim. V skladu s tem je to pomenilo manj časa za skupno nakupovanje, pijačke in ženske večerne izhode. Še vedno se je seveda našel čas za vse, kar smo želele početi skupaj, vendar je bilo kljub temu nekoliko drugače. e. Res je, da so se razmerja vedno spreminjala, enkrat je bila samska ena, drugič druga. Tudi takrat, ko sem jaz imela fanta, sem opazila, da nekoliko težje usklajujem prijateljice in njega. A kjer je volja, tam je pot. Nikoli ni bilo zapostavljanja ali izgovorov, le časa za vse ni bilo več toliko. Kljub temu ugotavljam, da ne glede na to, kateri moški vstopi v našo edinstveno deteljico, me ostanemo iste. Mogoče smo prav zaradi vseh čustvenih pretresov, pogovorov o moških, razvozlavanj signalov in zaradi neskončnih ugibanj o tem, kakšna so njegova čustva, tako povezane. Toliko ur pogovora o tem, kako je bilo na zmenku in kaj se je dogajalo, pa se kljub temu nismo naveličale. Prav to nas je povezovalo, dajalo nove teme za razmišljanje in povzročalo še večje metuljčke v trebuhu. Vem, da bi me feministke preteple, ampak moram priznati: Moški, vi ste mene in moje prijateljice naredili ženske v pravem pomenu besede in prispevali k temu, da smo danes takšne, kot smo. Zato hvala. :)
* Odličen modni stil Parižank in način, kako se znajo nositi.
* Sexy breakdancerji na mestnem trgu, obkroženi z množico ljudi. Šebolj kulse pa mi je zdelo, ko so me obkrožili in začeli plesat okoli mene. Nepozabno.
* Vožnja z ladjico po Seni je še posebej čarobna, ko se zvečer prižgejo lučke na mostovih, stavbah in na Eifflovem stolpu.
* Pisana barva na tlakovcih, zamišljeni pogledi, baretke - Montmartre, kjer sem dobila svoj prvi portret.
* Mona Lisa v Louvru, ki je taaaako majhna.
* Kulkitaristiz Teksasa, ki semga spoznala pred baziliko Sacre Coeur.
* Moški, ki je hranil jato vrabčkovna trgu pred Notre Dame. Sama nisem tvegala pokljuvane roke samo zato, da bi nahranila te razvajene, nikoli lačne ptiče.
* Impresionistične Monetove slike v Musee D'Orsay.
* Romuni, s katerimi sem se spoznala med neskončnimčakanjem v vrsti za Eifflov stolp. V dežju.
Nikoli nisem preveč marala grozljivih zgodbic, ki ti naježijo kožo in zaradi katerih te je strah iti zvečer v klet po lonček marmelade. Vsebino grozljivk vzamem preveč osebno in zaradi tega ne morem zaspati - niti v svoji postelji, ki je mimogrede nabolj udobna postelja na svetu. Kljub temu da si vedno govorim, da se ne smem poglabljati v film in se vživljati v prizore, se vseeno ne morem pri takih filmih na ves glas smejati. Moje prijateljice se vedno smejijo, ker se jim filmi zdijo tako bizarni in neresnični. Če bi to poskušala tudi sama, bi se najverjetneje slišalo histerično. Raje kot grozljivke, kjer obsedenci počnejo nagnusne stvari in kri teče v potokih, imam psihološke trilerje, pri katerih mora človek malo razmisliti, da razume dogajanje.
Kljub temu pa priznam, da to ni moj priljubljen žanr filmov, ki bi ga gledala v petek zvečer - še posebej, če se na ta petkov večer praznuje noč čarovnic. Tako se mi je zgodilo letos, ko sem na predvečer noči čarovnic popolnoma sama obtičala v svojem stanovanju v Ljubljani.
Seveda se mi je to od dnevni svetlobi zdelo super; kavč imam za sebe, televizijo tudi in še sobe mi ni treba deliti z drugim. Luksuz! Situacija pa je postala malo drugačna, ko se je zunaj stemnilo in se je pohištvo ovilo v sence čudnih oblik. Ob takih trenutkih človek dojame, koliko zvokov in glasov se pravzaprav pojavlja v skoraj praznem stanovanju. Brnenje hladilnika, bojler, pretakanje vode v pomivalnem stroju, rešilec od zunaj, star parket ... Še nikoli se mi stanovanje ni zdelo takoogromno. Po Kevinovem principu varovanja hiše sem prižgala vse luči: če bosta Marv in Harry videla luči, si ne bosta upala vlomiti, ker bosta mislila, da je v stanovanju ogromno ljudi. Naslednji korak: zaklenila sem vhodna vrata, vrata dnevne sobe in še vrata svoje sobe. Tolažilo me je dejstvo, da imamo protivlomna vrata in da je skoraj nemogoče priti v stanovanje brez ključa. Globoko sem vdihnila, si privoščila lonček suhih cornflakesov in prižgala televizijo, da bi se sprostila. In takoj obžalovala. Zakaj pri hudiču predvajajo Žago 6?! Krasno. Ko res več ni bilo nobene stvari, ki bi jo lahko počela, da bi se zamotila, sem stekla v posteljo - brez da bi gledala, če je slučajno kaj pod njo - glavo zakopala pod odejo in si nastavila glasbo na iPodu.
Naslednje jutro so me presenetljivo zgodaj zbudili sončni žarki, kot da bi se posmehovali moji paniki in stahu prejšnjega večera. Pa kaj - sem pač bolj strašljiva punčka.
