Petek, 20. 08. 2010
Pri nekaterih priložnostih se vedno ponovi ista zgodba. In vedno se isto začne.
Pri nekaterih priložnostih se vedno ponovi ista zgodba. In vedno se isto začne.
'Špela, pa daj, ostani še malo, nooo.. Maloooo..''
''Ne, ker morem pakirat! Zgodaj zjutraj že gremo v Toskano.''
''Pa saj ne bo Sonja jezna, če boš pozna.''
''OK, ampak res samo za 15 minut!''
Ostala sem še uro in pol.
''Ne, ker morem pakirat! Zgodaj zjutraj že gremo v Toskano.''
''Pa saj ne bo Sonja jezna, če boš pozna.''
''OK, ampak res samo za 15 minut!''
Ostala sem še uro in pol.
Sobota, 21. 08. 2010
Ob treh zjutraj bi naj odrinili, kar pa nam seveda ni uspelo zaradi res neizogibnih in zavirajočih okoliščin (beri: postelja je mnogo preveč udobna, da ne bi 5x ignorirala budilke in vključila dremanja). Tako smo na pot krenili s poldrugo uro zamude, kot se spodobi za povprečno 4-člansko družino. Na prvem postajališču v Lucci, starem glasbenem mestu, sem končno prišla do svoje prve skodelice cappuccina. Udobno nameščena na oblazinjenem stolu v kavarni sem opazovala vrvež na ulicah in spoznala, da so stereotipi o vedno urejenih Italijankah popolnoma upravičeni. Ura je bila komaj 11.00 in ženske so že dajale svež in mladosten vtis, ko so stopicljale v visokih petah in pisanih lahkih oblekicah. Italija definitivno ni zaman ena izmed najbolj znanih in popularnih modnih prizorišč. Ustavili smo se še v Pisi in naredili photoshooting pred znamenitim poševnim stolpom. Hitro smo se zbasali v avto, se na poti 3x izgubili, na koncu pa le našli pravo roza podeželsko hiško z zelenimi polkni, ki je za en teden postala naš dom. Ob pogledu na bazen, obsijan s soncem, paviljonček na vrtu in grede s pisanimi rožami, so se moja usta kar sama razlezla v nasmeh. Pa to je tooo! Večer smo preživeli ob bazenu, obsijanem z večernim soncem, ki tako prijetno zagreje kožo. Kasneje, ko sem se že odpravljala spat, je zazvonil hišni zvonec. Z mamo sva se napeto spogledali, češ kateri se ljubi k vratom. Mama je prva obupala v bitki pogledov, jaz pa sem se zadovoljno namestila na kavču. Ko pa je odprla vrata, sva zagledali gosta – mijavkajočo mačko. Okoli nje pa nikogar. Edina razlaga je bila, da je mačka sama skočila do zvonca v upanju na pozno večerjo. Ker pa mojemu očetu mačke niso najbolj pri srcu, je mačka tisto noč ostala lačna. Ubožica.
Ob treh zjutraj bi naj odrinili, kar pa nam seveda ni uspelo zaradi res neizogibnih in zavirajočih okoliščin (beri: postelja je mnogo preveč udobna, da ne bi 5x ignorirala budilke in vključila dremanja). Tako smo na pot krenili s poldrugo uro zamude, kot se spodobi za povprečno 4-člansko družino. Na prvem postajališču v Lucci, starem glasbenem mestu, sem končno prišla do svoje prve skodelice cappuccina. Udobno nameščena na oblazinjenem stolu v kavarni sem opazovala vrvež na ulicah in spoznala, da so stereotipi o vedno urejenih Italijankah popolnoma upravičeni. Ura je bila komaj 11.00 in ženske so že dajale svež in mladosten vtis, ko so stopicljale v visokih petah in pisanih lahkih oblekicah. Italija definitivno ni zaman ena izmed najbolj znanih in popularnih modnih prizorišč. Ustavili smo se še v Pisi in naredili photoshooting pred znamenitim poševnim stolpom. Hitro smo se zbasali v avto, se na poti 3x izgubili, na koncu pa le našli pravo roza podeželsko hiško z zelenimi polkni, ki je za en teden postala naš dom. Ob pogledu na bazen, obsijan s soncem, paviljonček na vrtu in grede s pisanimi rožami, so se moja usta kar sama razlezla v nasmeh. Pa to je tooo! Večer smo preživeli ob bazenu, obsijanem z večernim soncem, ki tako prijetno zagreje kožo. Kasneje, ko sem se že odpravljala spat, je zazvonil hišni zvonec. Z mamo sva se napeto spogledali, češ kateri se ljubi k vratom. Mama je prva obupala v bitki pogledov, jaz pa sem se zadovoljno namestila na kavču. Ko pa je odprla vrata, sva zagledali gosta – mijavkajočo mačko. Okoli nje pa nikogar. Edina razlaga je bila, da je mačka sama skočila do zvonca v upanju na pozno večerjo. Ker pa mojemu očetu mačke niso najbolj pri srcu, je mačka tisto noč ostala lačna. Ubožica.
Nedelja, 22. 08. 2010 ob 3.24
Prekleti petelin! Če ne boš nehal kikirikat, ti bom zavila vrat, debil!
Prekleti petelin! Če ne boš nehal kikirikat, ti bom zavila vrat, debil!
Torek, 24. 08. 2010
Dan smo preživeli v hribovitem delu Toskane, znanem po čudovitih nasadih oljk in vinogradov. Ogledali smo si nekaj majhnih, prisrčnih vasic, med njimi Certaldo, San Gimignano in Volttera. Na sprehodu skozi ozke, nagnetene ulice je bilo preprosto preveč zanimivih in nenavadnih stvari, da bi si čisto vse zapomnila, jih slikala ali opisala. Ogromni pisani makaroni, divje svinje pred mesnicami (pršut je odličen, pa čeprav je bilo potrebno veliko časa in poguma, da sem ga poskusila), pleteni klobučki, zvonjenje iz cerkve ob polni uri, vonj po pravkar pečeni pici. Prav zanimivo je bilo, ko sem ob vsakem napisu ''wine and cheese tasting'' kar čudežno izginila. V mojih očeh so se odsevali najrazličnejši okusi in vrste, od sira s pistacijo do tipičnega toskanskega trdega sira. Prav zabavno je bilo spremljati spremenljivo obnašanje prodajalk, ki so ob našem prihodu najprej bolj skope pri deljenju koščkov sira, ko pa nekaj kupiš, pa so ti koščki vedno večji in v želji po dobičku tudi same postanejo sladke kot med. Takrat bi ti pokazale vse najboljše stvari, ki jih ponujajo. Meni je bilo seveda zelo všeč, ker sem ljubiteljica sirov in na splošno velika gurmanka. Bolje, da o vinu niti ne govorim. Na stopnicah pred cerkvijo pa sem - že skoraj sita - za sladico polizala sladoled, nagrajen na svtovnem sladolednem prvenstvu;izbrala sem banano in čokolado s koščki lešnikov. Njamiiiii.
Dan smo preživeli v hribovitem delu Toskane, znanem po čudovitih nasadih oljk in vinogradov. Ogledali smo si nekaj majhnih, prisrčnih vasic, med njimi Certaldo, San Gimignano in Volttera. Na sprehodu skozi ozke, nagnetene ulice je bilo preprosto preveč zanimivih in nenavadnih stvari, da bi si čisto vse zapomnila, jih slikala ali opisala. Ogromni pisani makaroni, divje svinje pred mesnicami (pršut je odličen, pa čeprav je bilo potrebno veliko časa in poguma, da sem ga poskusila), pleteni klobučki, zvonjenje iz cerkve ob polni uri, vonj po pravkar pečeni pici. Prav zanimivo je bilo, ko sem ob vsakem napisu ''wine and cheese tasting'' kar čudežno izginila. V mojih očeh so se odsevali najrazličnejši okusi in vrste, od sira s pistacijo do tipičnega toskanskega trdega sira. Prav zabavno je bilo spremljati spremenljivo obnašanje prodajalk, ki so ob našem prihodu najprej bolj skope pri deljenju koščkov sira, ko pa nekaj kupiš, pa so ti koščki vedno večji in v želji po dobičku tudi same postanejo sladke kot med. Takrat bi ti pokazale vse najboljše stvari, ki jih ponujajo. Meni je bilo seveda zelo všeč, ker sem ljubiteljica sirov in na splošno velika gurmanka. Bolje, da o vinu niti ne govorim. Na stopnicah pred cerkvijo pa sem - že skoraj sita - za sladico polizala sladoled, nagrajen na svtovnem sladolednem prvenstvu;izbrala sem banano in čokolado s koščki lešnikov. Njamiiiii.
Sreda, 25. 08. 2010
Florence, Firenze, Firence. Toliko različic imena mesta, ki je v vsakem pogledu prestolnica toskanskega dela Italije. Razkošne palače, stolnice s svojimi umetelnimi pročelji, ulični umetniki, slaščičarne – vsega je polno. V Firencah smo se najprej ustavili (in to dobesedno ustavili, ker je bila vrsta neskončno dolga) v muzeju Uffizi, ki je eden najbolj svetovno znanih muzejev umetniškega italijanskega ustvarjanja. Najbolj so me prevzela Botticellijeva dela, predvsem Pomlad in Rojstvo Venere. Prav poseben občutek te prevzame, ko se spomniš, da si se nekoč učil o teh slikah in o njih poslušal v dokumentarcih, sedaj pa jih imaš pred sabo v vsej svoji veličini. To so namreč ogromne slike, saj samo ena zavzame celotno steno. Z Aljažem sva nato šla na stolp mestne katedrale, od koder je razgled na Firence najlepši. Pa še pihalo je! Ta dan – pravzaprav vsak dan – je namreč bilo zelo vroče in ni bilo prave sence, kjer bi se ohladil. Vročina se je odbijala od asfalta v moje razgreto čelo. Plastenke vode so se praznile kot po tekočem traku. Lahko si predstavljate, kako neverjetno super občutek je bilo čutiti pihljanje vetra po mojem vratu na vrhu stolpa. Da bi čim bolj dolgo uživala, sem se pretvarjala, da moram nujno narediti veliko panoramskih slik Firenc, ker res nočem, da slike ne bi dobro uspele. Seveda nismo smeli izpustiti še Gallerie dell'Accademia, kjer se bohoti znamenita Michelangelova kiparska stvaritev David. Damn, this man looks soooo good! Sicer je kar logično, ker je bil Michelangelo gej in si je lahko zamislil svojega popolnega moškega. Hvala bogu, da kipa ni delal hetero moški; prepričana sem, da bi bil manj lep.
Florence, Firenze, Firence. Toliko različic imena mesta, ki je v vsakem pogledu prestolnica toskanskega dela Italije. Razkošne palače, stolnice s svojimi umetelnimi pročelji, ulični umetniki, slaščičarne – vsega je polno. V Firencah smo se najprej ustavili (in to dobesedno ustavili, ker je bila vrsta neskončno dolga) v muzeju Uffizi, ki je eden najbolj svetovno znanih muzejev umetniškega italijanskega ustvarjanja. Najbolj so me prevzela Botticellijeva dela, predvsem Pomlad in Rojstvo Venere. Prav poseben občutek te prevzame, ko se spomniš, da si se nekoč učil o teh slikah in o njih poslušal v dokumentarcih, sedaj pa jih imaš pred sabo v vsej svoji veličini. To so namreč ogromne slike, saj samo ena zavzame celotno steno. Z Aljažem sva nato šla na stolp mestne katedrale, od koder je razgled na Firence najlepši. Pa še pihalo je! Ta dan – pravzaprav vsak dan – je namreč bilo zelo vroče in ni bilo prave sence, kjer bi se ohladil. Vročina se je odbijala od asfalta v moje razgreto čelo. Plastenke vode so se praznile kot po tekočem traku. Lahko si predstavljate, kako neverjetno super občutek je bilo čutiti pihljanje vetra po mojem vratu na vrhu stolpa. Da bi čim bolj dolgo uživala, sem se pretvarjala, da moram nujno narediti veliko panoramskih slik Firenc, ker res nočem, da slike ne bi dobro uspele. Seveda nismo smeli izpustiti še Gallerie dell'Accademia, kjer se bohoti znamenita Michelangelova kiparska stvaritev David. Damn, this man looks soooo good! Sicer je kar logično, ker je bil Michelangelo gej in si je lahko zamislil svojega popolnega moškega. Hvala bogu, da kipa ni delal hetero moški; prepričana sem, da bi bil manj lep.
Petek, 26. 08. 201
Ha! Uspelo mi je plavat pred zajtrkom! Načrt za prebujajoči se dan je bil finofajn: najprej Sienna, potem pa vinorodni Chianti. Pot je vodila mimo topolovih drevoredov, ovitih v jutranjo meglico, mimo cvetličnih rastlinjakov, mimo podeželskih hišic z vrtovi, omejenimi z železnimi belimi ograjami. Naposled pa smo le prispeli. Ena beseda je dovolj za opis tega mesta: č-u-d-ovito. Sienna mi je bila izmed vseh italijanskih mest definitivno najbolj všeč. Žvižgajoči Italijani na svojih vespah, stojnice s klobučki, na trgu sedeči turisti, masivni balkoni z rožami, modno navdihnjene Italijanke (spet sem videla toliko noro dobrih oblačil, ki bi jih v sekundi oblekla!) in butiki z nesramno visokimi cenami so me očarali. Ustavili smo se na kavi, kjer sem skrivaj izmaknila lepo oblikovano dolgo žličko za belo kavo – čisto nedolžno, samo za spomnim. ;) Joj, še to: pred kratkim sem gledala film Letters to Juliet in vsa srečna ugotavljala, da sem tudi sama bila na določenih prizoriščih snemanja. Eno izmed njih je bil tudi glavni trg Sienne, kar se mi je zdelo res bombastično. Chianti, turistična gričevnata pokrajina, je bil naša naslednja postaja. Tam smo si na terasi privoščili tipično toskansko večerjo; na mojem pogrinjku so bili špageti s zucchini bučkami in škampi. Obliznila sem si čisto vse prste, od palca do mezinca.
Ha! Uspelo mi je plavat pred zajtrkom! Načrt za prebujajoči se dan je bil finofajn: najprej Sienna, potem pa vinorodni Chianti. Pot je vodila mimo topolovih drevoredov, ovitih v jutranjo meglico, mimo cvetličnih rastlinjakov, mimo podeželskih hišic z vrtovi, omejenimi z železnimi belimi ograjami. Naposled pa smo le prispeli. Ena beseda je dovolj za opis tega mesta: č-u-d-ovito. Sienna mi je bila izmed vseh italijanskih mest definitivno najbolj všeč. Žvižgajoči Italijani na svojih vespah, stojnice s klobučki, na trgu sedeči turisti, masivni balkoni z rožami, modno navdihnjene Italijanke (spet sem videla toliko noro dobrih oblačil, ki bi jih v sekundi oblekla!) in butiki z nesramno visokimi cenami so me očarali. Ustavili smo se na kavi, kjer sem skrivaj izmaknila lepo oblikovano dolgo žličko za belo kavo – čisto nedolžno, samo za spomnim. ;) Joj, še to: pred kratkim sem gledala film Letters to Juliet in vsa srečna ugotavljala, da sem tudi sama bila na določenih prizoriščih snemanja. Eno izmed njih je bil tudi glavni trg Sienne, kar se mi je zdelo res bombastično. Chianti, turistična gričevnata pokrajina, je bil naša naslednja postaja. Tam smo si na terasi privoščili tipično toskansko večerjo; na mojem pogrinjku so bili špageti s zucchini bučkami in škampi. Obliznila sem si čisto vse prste, od palca do mezinca.
Sobota, 27. 08. 2010
In ker je vsega lepega (pre)hitro konec, je prišel zadnji dan. Čas za pospravljanje, pakiranje, prepiranje, prebiranje. Še zadnjič zaprem polkna v spalnici in se za trenutek naužijem svežega vetra in razgleda na obsežne vinograde – in smo že v avtu. Na poti proti domu smo se meni na ljubo ustavili v Barberinu, outletu, kjer bi naj imeli ''prekrasna in zelo poceni'' oblačila znanih blagovnih znamk. Bullshit. Kupila sem si samo eno majico, pa še to zaradi tega, da ne bi šla od tam praznih rok. Naša naslednja postaja je bil muzej Ferrarija v Maranellu, kjer so razstavljeni vsi njihovi modeli formul, avtomobilov, pokalov, nagrad, blablabla. Popolnoma sem se zaljubila v sexy rumeni Ferrari, zraven katerega sem se seveda milijonkrat slikala, da bi ja imela lep spomin na njega. Proti večeru smo obiskali še Verono, ljubko mesto Romea&Julije, ki je močno izboljšalo moje slabo razpoloženje zaradi nakupovalne polomije v Barberinu. Koliko butikov, prodajaln čevljev, vintage trgovin, kavarn … Tu je moja denarnica postala kar precej lažja, ampak če pa mi je bilo vse tako všeč! Popolnoma uničena sem preostanek poti prespala in sanjala o tem, kako se naslednje leto spet vrnem – ampak tokrat definitivno ne s starši.
In ker je vsega lepega (pre)hitro konec, je prišel zadnji dan. Čas za pospravljanje, pakiranje, prepiranje, prebiranje. Še zadnjič zaprem polkna v spalnici in se za trenutek naužijem svežega vetra in razgleda na obsežne vinograde – in smo že v avtu. Na poti proti domu smo se meni na ljubo ustavili v Barberinu, outletu, kjer bi naj imeli ''prekrasna in zelo poceni'' oblačila znanih blagovnih znamk. Bullshit. Kupila sem si samo eno majico, pa še to zaradi tega, da ne bi šla od tam praznih rok. Naša naslednja postaja je bil muzej Ferrarija v Maranellu, kjer so razstavljeni vsi njihovi modeli formul, avtomobilov, pokalov, nagrad, blablabla. Popolnoma sem se zaljubila v sexy rumeni Ferrari, zraven katerega sem se seveda milijonkrat slikala, da bi ja imela lep spomin na njega. Proti večeru smo obiskali še Verono, ljubko mesto Romea&Julije, ki je močno izboljšalo moje slabo razpoloženje zaradi nakupovalne polomije v Barberinu. Koliko butikov, prodajaln čevljev, vintage trgovin, kavarn … Tu je moja denarnica postala kar precej lažja, ampak če pa mi je bilo vse tako všeč! Popolnoma uničena sem preostanek poti prespala in sanjala o tem, kako se naslednje leto spet vrnem – ampak tokrat definitivno ne s starši.
Všečno, sploh opisi so tako barviti, da si z lahkoto predstavljam vse to.
OdgovoriIzbrišiP.S.: Siena, ne Sienna. ;)
J.P.