Uni(ted)cef.

Vsi moji vrstniki, ki študirajo bodisi v Ljubljani bodisi v Mariboru, vedo, da je študentsko življenje res superfinofajn, ampak obenem terja precejšen finančni davek. In ker mi vest ni dala miru, sem se odločila, da si najdem delo, ki bi ga opravljala v prostem času. Z drugimi besedami: torej da bi čas, ki ga preživim pred računalnikom, bolje in predvsem bolj efektivno izkoristila. In tako sem se popolnoma brez kakršnihkoli pričakovanj prijavila na razgovor za delo pri Unicefu. Po čudežu so me sprejeli in po uspešnem uvajanju sem postala del ekipe promotorjev projekta Starši otrok sveta. Na začetku sem mislila, da ne bo delo nič posebnega – pač dejavnost, ki mi krajša čas in dobra priložnost za zaslužek. Ampak že po prvem delu z ljudmi na ulici sem spoznala, da to delo ni niti najmanj podobno ostalim zaposlitvam. Mislila sem, da bo nekako podobno delu hostese, ki sem ga že opravljala: smehljaj se in bodi prijazna. Ampak situacija ne bi mogla biti drugačna. Pri delu za Unicef ne gre samo za mene– gre za druge, za bolne, neizobražene, lačne. Za otroke, ki so posredno odvisni od mene. Na ulici sem v tem času slišala toliko resničnih zgodb, da se mi je paralo srce. Mati samohranilka, ki išče službo in se bori za skrbništvo nad majhno deklico v naročju – socialna služba bi ji jo rada vzela, ker nima dovolj sredstev za preživljanje otroka. Prehitro upokojen moški, ki zaradi poškodbe hrbtenice že 20 let prejema minimalno pokojnino. Mlada družina, ki se komaj prebija skozi mesečne položnice in vsakodnevne stroške. Priseljenec iz Bosne, ki se kljub težkemu fizičnemu delu komaj preživlja. Babica, ki porabi večino pokojnine za nakup dragega darila, ki si ga izrecno želi vnukinja za božič. Moški, ki me pomenljivo pogleda in pokaže na obledela ponošena oblačila – z veseljem bi daroval, pa še sam nimam dovolj.  Ženska, ki s temnim in resnobnim pogledom pove več kot tisoč besed. Ostareli pravnik, ki mi s solzami v očeh seže v roko in mi zaželi srečo in predvsem vztrajnosti v sodobnem svetu. ''Jaz sem se izgubil, priznam. Zapadli smo v globoko krizo, pa ne samo gospodarsko, temveč v krizo medosebnih odnosov. Ljudje več ne razumejo koncepta človeškosti, vsi se mečejo za denarjem – ne glede na to, kolikokrat smo to že slišali, je še vedno preklemano res,''  so njegove besede.  Toliko obrazov, toliko zgodb. In vsak pripoveduje popolnoma svojo zgodbo.  Ob takih trenutkih se vedno počutim krivo, ker kompliciram glede najbolj banalnih stvari na svetu namesto da bi cenila to, kar imam. Ljudje se ne zavedamo, da so tiste stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, nekaterim nedosegljive. V državah v razvoju je standard toliko nizki, da imajo ljudje popolnoma drugačne vrednote kot mi.  Pri nas pomeni biti 'reven' to, da si ne moreš privoščiti višjih dobrin, ki si jih želiš. V nerazvitih državah pa si 'reven' takrat, ko si ne moreš kupiti najosnovnejših dobrin za preživetje. V tem je razlika. Marsikdo me je že vprašal, zakaj za vraga sploh delam za Unicef in stojim na ulici v upanju na dobro voljo ljudi. Pa vsem odgovorim enako: gre za občutek dobrodelnosti, za vsaj majhen prispevek k boljšemu svetu. Zavedam se, da sama ne morem spremenit sveta in da moj delež predstavlja minimalen del vsega, kar bi bilo potrebno izboljšat. Ampak kljub vsemu čutim, da vsaj nekako pomagam. Tudi če nihče v Afriki ne bo nikoli vedel, kdo sem, bom sama pri sebi vedela, da sem vsaj malo prispevala. In to mi je dovolj.

*****************