Za vedno!

Vesela sem, ko vidim ostarel par, ki se drži za roke. Daje mi vero, da nekatere stvari res trajajo za vedno. 

****

Fashion Gossip Girl

Odliiiičen blog o vseh umazanih skrivnostih in govoricah, ki se skrivajo za bleščečimi kulisami modnega sveta. Gre za anonimno blogerko, ki razkriva podle igrice kreatorjev, teorije zarote, nesramnosti na kastingih, zaničevanje manekenk z oblinami in še in še. Šlo naj bi za pretkano gospodično, ki dela v modni industriji in ima že nekaj izkušenj z delom in kreatorji. Ampak nihče ni čisto prepričan, kdo bi to lahko bil ... Zgodbe pa prihajajo na površje v vsej svoji mastni veličini. Priporočam! 

http://fashionindustryconfessions.tumblr.com/

********

Londonish.

- idilična gradnja hiš v predmestju z zimskimi vrtovi, temno opeko, belimi okni, cvetočimi vrtovi, lesenimi ograjami in staromodnimi nabiralniki

- način, kako Londončani rečejo 'love' 

- stari gospodje s cigareto v ustih in steklenico v roki, oblečeni v tigrov kostum

- medvedek Ted na železniški postaji Victoria

- srečanje z Richardom in Moniko

- zajtrk v restavraciji Jamieja Oliverja - palačinke z banano, popečeno slanino in javorjevim sirupom + grški jogurt z malinami, borovnicami, brazilskimi oreščki in javorjevim sirupom 

- volan na napačni strani avta

- Fotografsko lulanje v fontano pred National Galery

- hranjenje veveričk v St James Parku 

- odpadanje rumenih listov

- Andrejev topel poljub na mrzel nos 

- dejstvo, da so me v Starbucksu dvakrat preimenovali: Smela in Sbela

- sprehod po južnem bregu Temze, nasičenim s stojnicami s kuhanim vinom, slaščicami, knjižnimi sejmi in uličnimi umetniki

- trgovina Forbidden Planet, kjer prodajajo vse iz geek sveta (če jaz nisem najboljša punca na svetu, pa tud ne vem, kdo je) 

- marshmallows in jagode, oblite s čokolado

- vožnja na vrtlijaku s konjički, ki mi jo je kupil Andrej 

- prodajalec, ki je metal drage parfume naključnim turistom - kar zastonj   

- najbolj srčkan psiček na svetu Milo (v bistvu je bolj človek kot žival - posebej ko ti položi tačko v roko in nasloni glavico v naročje)

- Andrej = prodajalec karameliziranih oreščkov

- paket sushija za zanemarljivih 8 funtov (me wantz it in Slovenia)  

- Oxford Street in nešteto trgovinic 

*********

Florence and The Machine

V četrtek sem jo dočakala. Še zdaj ne morem verjet, da sem bila tam, čutila glasbo, pela besedilo z vsemi pljuči, se spojila z množico v Munchnu. Mravljince sem čutila skozi cel koncert in prevevali so me občutki, ki jih ne morem opisat. Ko se je pojavila na odru in so zaslišali zvoki pesmi Only if for a night, je množica ponorela. Iz vseh strani so me ljudje pritiskali proti odru - vsi so ji želeli biti bližje. Bleščeče kulise s pravljičnimi, temnimi motivi, Florence v temno zeleni obleki in spetimi lasmi, bobnar v svojem elementu, petje refrena z množico. Popolna evforija. Ko pogledam okoli sebe, vidim nasmejane ljudi, ene z zaprtimi očmi, druge z visoko dvignjenimi rokami, spet druge v objemu prijateljev. Edina stvar, ki me je jezila, je bila moja višina, saj zaradi mase ljudi nisem videla neposredno na oder. Ampak to se je hitro spremenilo ob začetku pesmi Raise it up, ko je Florence zahtevala, naj vsi fantje dvignejo svoje punce na ramena. Odprl se mi je drug svet. Na Andrejevih ramenih sem videla točno na oder, publiko pred mano in za mano. Barvni laserji so razsvetljevali nabito polno dvorano in vsa dekleta na ramenih smo bila presrečna (fantje najverjetneje ne tako zelo).  Glasba je plavala po prostoru in me napolnjevala. Po dveh urah in pol se je zaslišala še pesem The dog days are over in množici se je utrgalo. Skakali smo po, ploskali in noreli. Glas, ki ga ima Florence, je imel magični učinek na večtisočglavo množico. Pozitivne vibracije so se čutile še po koncertu, ko smo se s težavo prerivali proti izhodu. Seveda sem morala kupit official majico benda. Nisem se mogla upret. Ne najdem besed, ki bi prav opisale koncert, zato bom citirala kar opis njihove glasbe, ki ga je dala Florence. Podpišem se pod vsako vrstico. 

“I want my music to sound like 

throwing yourself out of a tree,

 or off a tall building, 

or as if you’re being sucked down

 into the ocean 

and you can’t breathe. 

It’s something overwhelming 

and all-encompassing 

that fills you up, 

and you’re either going to explode with it, 

or you’re just going to

 disappear.” 

************

Aaaaaaaaa!!!!!

Ta teden se mi dogaja toliko stvari, da komaj dohajam. Ampak so te stvari tako dobre, da sem presrečna. Podaljšan vikend v Londonu, bolezen, obveznosti za faks iiiiiiiiiiiiiiiiiiin koncert Florence and The Machine! Jutri bom končno videla Florence, svojo najljubšo pevko, v živo. Še nobenega koncerta se nisem tako veselila in mislim, da bom kr umrla. Ampak bom umrla srečna. Odštevam ure!!!!!

P.S.: Poročilo o Londonu pride po koncertu. Zaenkrat ne morem jasno razmišljat.

Johnny Depp rocks. Period.

“WE’RE ALL DAMAGED IN OUR OWN WAY. NOBODY’S PERFECT. I THINK WE’RE ALL SOMEWHAT SCREWY. EVERY SINGLE ONE OF US.”

“LIFE’S PRETTY GOOD, AND WHY WOULDN’T IT BE? I’M A PIRATE, AFTER ALL.”

“IF YOU LOVE TWO PEOPLE AT THE SAME TIME, CHOOSE THE SECOND. BECAUSE, IF YOU REALLY LOVED THE FIRST ONE, YOU WOULDN’T HAVE FALLEN FOR THE SECOND.”

THERE ARE FOUR QUESTIONS OF VALUE IN LIFE: WHAT IS SACRED? OF WHAT IS THE SPIRIT MADE? WHAT IS WORTH LIVING FOR? AND WHAT IS WORTH DYING FOR? THE ANSWER TO EACH IS THE SAME. ONLY LOVE.”

“WHEN KIDS HIT ONE YEAR OLD, IT’S LIKE HANGING OUT WITH A MINIATURE DRUNK. YOU HAVE TO HOLD ONTO THEM. THEY BUMP INTO THINGS. THEY LAUGH AND CRY. THEY URINATE. THEY VOMIT.”

“MY DAUGHTER WAS ASKED BY A LITTLE OLD LADY IN A LONDON HOTEL RESTAURANT WHAT HER DADDY DID. SHE ANSWERED, ‘HE’S A PIRATE’ — I WAS VERY PROUD OF THAT ANSWER.”

“YOU CAN’T PLAN THE KIND OF DEEP LOVE THAT RESULTS IN CHILDREN. FATHERHOOD WAS NOT A CONSCIOUS DECISION. IT WAS PART OF THE WONDERFUL RIDE I WAS ON. IT WAS DESTINY; KISMET. ALL THE MATH FINALLY WORKED.”

“IF THERE’S ANY MESSAGE TO MY WORK, IT IS ULTIMATELY THAT IT’S OK TO BE DIFFERENT, THAT IT’S GOOD TO BE DIFFERENT, THAT WE SHOULD QUESTION OURSELVES BEFORE WE PASS JUDGMENT ON SOMEONE WHO LOOKS DIFFERENT, BEHAVES DIFFERENT, TALKS DIFFERENT, IS A DIFFERENT COLOR.”

“I DON’T THINK ANYBODY’S NECESSARILY READY FOR DEATH. YOU CAN ONLY HOPE THAT WHEN IT APPROACHES, YOU FEEL LIKE YOU’VE SAID WHAT YOU WANTED TO SAY. NOBODY WANTS TO GO OUT IN MID-SENTENCE.”

“I THINK EVERYBODY'S NUTS.”

^^ 

Sois créative!

Že pred nekaj časa smo barvali dnevno sobo na belo - oranžna je sicer krasno popestrila prostor in se dopolnila z rjavo in bež opremo, ampak je po nekaj časa le premočna. Tako je bela barva prevladala. Bele stene, bel kavč in lahke bele zavese. Da bi ustvarila malo kontrasta, je mama kupila abstraktno rdečo sliko in jo obesila v dnevno sobo. Ponavadi ima super občutek za opremljanje stanovanja in lepe detajle, vendar je pošteno brcnila v temo, ko je zraven slike obesila fotografijo rožic. Obe umetnini sta res nekaj posebnega, ampak skupaj delujeta ... čudno. In tako sem se pred nekaj dnevi odločila, da je treba to spremenit. Vzela sem paleto, čopiče in barvo ter poslikala dve beli platni. Odločila sem se, da bom naredila nekaj v stilu rdeče slike, da se bodo slogovno in barvno ujemale in ... nastalo je to. Malo poživitve ne škodi.  Any comments? 

 

Paris in motion ...

Nedelja je, čakam na svoj prevoz v Ljubljano, naredila sem že vse za faks in mislim na oddaljene kraje. Toliko bi še rada videla, odkrila, spoznala, se naučila. Večina ljudi si na smrt žel obiskati Pariz - jaz sem tam bila že šestkrat, zato mi več ni tako zelo všeč, kot mi je bil ob prvem obisku. Človek se navadi lepote, če jo opazuje dovolj časa. 
. 

Seveda ostaja krasen, neponovljiv in magičen. Tu ni dvoma. 
Da bo nedelja minila v čim prijetnejšem razpoloženju ...  nekaj prikazov Pariza, videnih skozi oči izjemno različnih ljudi in karakterjev. 

Woody Allen - Midnight in Paris

Adele - Someone like you

Taylor Swift - Begin again

Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain

Kelly Rowland - Keep it between us

Friendly Fiers ft. Au Revoir Simone - Paris

Beloved

Koncert, vreden vsake sekunde. Mravljinci na koži. 

*******

By the woods on a snowy evening ...

*********

Šest prstov

Inception je eden mojih najljubših filmov. Ni razlog samo Leonardo di Caprio, temveč tudi sama ideja o sanjah in navidezni resničnosti. Ko sem film prvič pogledala, nisem popolnoma nič razumela, ampak mi je bil norooooooo všeč. Pogledala sem ga drugič, tretjič, četrtič - sem ena tistih ljudi, ki lahko en film pogledajo neštetetokrat in jim bo še vedno všeč. Z vsakih ogledom sem opazila več podrobnosti in bila vedno bolj navdušena nad konceptom in dovršenostjo. Že velikokrat sem se vprašala, če ni vse naše življenje strnjeno v ogromne sanje, ki se jih ne zavedamo. Resnično živimo ali je to le naša, posameznikova resničnost? Od nekdaj izjemno živo sanjam in včasih, ko se zbudim iz posebej aktivnih sanj, kar pozabim, kje sem in kaj se dogaja. Dogajanje v sanjah je tako strašljivo realno, da se počutim, kot da bi ravnokar padla iz strmega, vlažnega klifa v temno morje. Niti najmanj sanjsko ni. Vedno sem imela bujno domišljijo in tudi zaradi tega je moj sanjski svet izpopolnjen do najmanjšega detajla - pokrajina, narava, znani ljudje, ki jih nisem videla že celo večnost, kar vse se poveže v neko čudno celoto, ki deluje presenetljivo realno. Niti cvetoča jablana sredi razpokane ledene plošče me ne zmede. Največja nihanja med spanjem in realnostjo sem doživljala v času izpitnega obdobja, ko sem se učila do zgodnjih jutranjih ur, par urc odspala in šla dopoldne na izpit. Takrat so se ponoči v moje misli prikradli francoski zavojevalci iz 16. stoletja, profesorice so me kar po spisku metale na ustnih zagovorih, Shakespeare pa se je zasanjano naslanjal na moj balkon in se pomenkoval z mano. V tistih mesecih sem se redkokdaj zbudila spočita in pripravljena na nov dan. Ne razumem pa ljudi, ki govorijo, da nikoli ne sanjajo. To ja ni mogoče! Jaz vsak dan sanjam in se v večini primerov vsega spomnim (čeprav bi včasih raje pozabila kako nočno moro), a včasih se le zgodi, da se mi kake posebej zanimive sanje izmuznejo iz spomina. Prvih nekaj sekund po tem, ko se zbudim, se še sanj spomnim, potem pa se mi skrijejo nekam v podzavest in ne glede na to, kako močno se trudim, jih ne najdem. Merde. Kaj če sem kdaj sanjala pravilne številke na lotu in se potem nisem spomnila sanj? Boljše, da sploh ne vem. Kakorkoli, danes popoldne sem med prebiranjem Voguea zaspala. To ni bil trden, krepčilen spanec, ker sem cel čas vedela, da spim. Zavedala sem se sobe in postelje, obenem pa sem stala pri omari in se pogovarjala z mamo, ki je stopila skozi vrata. Povabila me je v dnevno sobo, ker smo imeli obiske in rekla sem, da se samo preoblečem. V naslednjem trenutku sem se zavedla, da je zima, jaz pa sem bila oblečena v lahko oblekico. Hmmm ... kaj? Nekaj v meni se je prebudilo in vedela sem, da nekaj ne gre skupaj. Pogledala sem okoli sebe in videla sebe, kako spim. KAJ?! Skozi misli mi je šinila misel prijatelja, ki je rekel, da si moraš v takih primerih preštet prste na eni roki. Če jih je manj kot pet, to pomeni, da sanjaš. Pogledala sem na roko in videla, da imam šest prstov. V sanjah se mi to ni zdelo nič kaj takega, zdaj pa me zmrazi, ko se na to spomnim. Na srečo sem se hitro po tem sunkovito zbudila in ugotovila, da globoko diham in da mi srce bije kot noro. Nikoli več, sem si rekla. Če se bom še kadarkoli znašla sredi sanj, bom se pretvarjala, da ne vem. Ali pa si bom nekaj drugega izmislila. Vem samo, da hočem obdržat vse prste na rokah.        

Oh autumn, what you do to me ...

Oktober je. Skozi priprto balkonsko okno svoje nove sobice v Ljubljani  slišim smeh otrok in mehko šelestenje listja v krošnjah. V sobo nežno sijejo popoldanski žarki in grejejo lesen parket. Kljub temu je veter precej močan in močneje se zavijem v pleten pulover. Ni več poletje. Ozrem se okoli sebe in se v nekem trenutku zavem, kako močno sem pogrešala samostojnost, občutek, da lahko dosežem vse na tem svetu in da sem nepremagljiva. 

Lani v tem času sem bila samo senca same sebe, brez motivacije, navdiha, življenjske energije. Na faksu mi je spodletelo. Zaradi enega neopravljenega izpita od skupno 25 (!!!) se nisem mogla vpisat v 2. letnik, niti pogojno. To je pomenilo, da sem v celem letu morala opraviti samo en izpit, saj nam prav tako ni dovoljeno opravljati izpitov vnaprej. Kljub temu da bi to za marsikoga pomenil le še en razlog več za lenarjenje, sem se počutila premagano. Da meni, večni perfekcionisti, ne bi uspelo zaključiti tako pomembnega poglavja? Halo?

Ampak ja, life goes on. Kljub temu da se mi naježi koža ob dobrohotnih pogledih in sočustvovanju drugih v smislu: ''Ne sekiraj se, vse se zgodi z razlogom'', sem to leto videla, da je temu mogoče res tako. Eno leto se sliši neskončno dolgo, če nimaš nekih obveznosti in zadolžitev in res me je skrbelo, kako mi bo uspelo preživet do naslednjega oktobra. 

Nikoli si ne bi mislila, da se v enem letu lahko zgodi toliko res pomembnih in čudovitih stvari. Opravila sem ta nesrečni izpit (oujea!), bila tri čudovite mesece v Franciji, imela predstavitveni dan dela v lokalni francoski pekarni, spoznala ogromno prekrasnih in toplih ljudi, prvič v življenju stopila na makovo polje, ki sega v neskončnost, odkrivala skrite kotičke Pariza, delala v prodajalni igrač, šla na morje s svojim super fantom, delala v Koloseju in z največjim veseljem dala odpoved, se naučila cirilico, v Mačku dobila šopek od neznanca in še in še in še … 

Ko pogledam nazaj, se vprašam, kako mi je v bistvu uspelo naredit toliko stvari v enem samem letu. Zadnje pol leta sem živela doma in se spet vrnila v srednješolska leta, ko je mama klicala po 5x dnevno, preverjala, če je vse ok, kaj bi jedli za kosilo, če je prispela kaka položnica, kdaj bi imeli čas za družinski piknik, če ji bom popoldne pomagala spečt jabolčno pito. 

Danes sem spet v Ljubljani, malo prestrašena, ampak polna pozitivnih pričakovanj in v zagonu proti novim izkušnjam. Preselila sem se v center, v srčkano staro stanovanje na Prešernovi – ki mimogrede izgleda natanko tako kot četrt, kjer je živela Carrie iz Seksa v mestu – in sem totalno zaljubljena. Ko stopim iz stanovanja, se mi ni treba previdno ozirati okoli sebe, do faksa mi ni treba na avtobus in sveže pečeni rogljički za zajtrk so takoj za vogalom. 

Rada sem v Ljubljani v času jeseni, ko se zavijem v šal in se sprehodim po polnih mestnih ulicah. Ni boljšega občutka kot hoja po kupu suhega listja v visokih škornjih. Rdeči, rumeni in zeleni hrskajo pod nogami, ko jih pohodiš. Mama mi je vedno govorila, da ne smem hodit po listju, ker se v njih najraje skrivajo klopi, ampak sem jo že takrat ignorirala. 

Mogoče sem čudna, ampak včasih mi je hladen zrak, ki večini ljudi gre na živce, res všeč. Prečisti mi misli, obarva lica in me prebudi. In ko pridem domov, so fantove roke tako tople in prijetne, da bi bila za vedno v njegovem naročju. V zraku je vonj po karameli in vročih, zrelih kostanjih in ljudje hitijo mimo mene, vsak zatopljen v lastne misli, probleme in skrbi.

Potem pa mi pot prekriža mlada ženska, ki iz žepa vleče telefon. Sklepam, da je dobila sms, saj se čez nekaj sekund nasmehne sama pri sebi in začne tipkat. Točno vem, kako se počuti. Še predobro poznam to prijetno ščemenje, ko dobiš sporočilo od ljubljene osebe, ki ti pogreje srce. Nekaj v tebi se stopi kot maslo v vroči ponvi in svet se zazdi za odtenek lepši, svetlejši.

Pogrešala sem Ljubljano. Pozabila sem na vse tiste trenutke, ki jih preživiš v čisto svojem stanovanju, s čisto svojim kosilom – pa čeprav so to testenine s pestom in naribanim sirom – v čisto svojem krasnem svetu. In mislim, da se nekaj v meni z vsakim dnem bolj razvija. Nekaj dobrega. 

**********************

Ne podpiram kajenja, ampak ...