Inception je eden mojih najljubših filmov. Ni razlog samo Leonardo di Caprio, temveč tudi sama ideja o sanjah in navidezni resničnosti. Ko sem film prvič pogledala, nisem popolnoma nič razumela, ampak mi je bil norooooooo všeč. Pogledala sem ga drugič, tretjič, četrtič - sem ena tistih ljudi, ki lahko en film pogledajo neštetetokrat in jim bo še vedno všeč. Z vsakih ogledom sem opazila več podrobnosti in bila vedno bolj navdušena nad konceptom in dovršenostjo. Že velikokrat sem se vprašala, če ni vse naše življenje strnjeno v ogromne sanje, ki se jih ne zavedamo. Resnično živimo ali je to le naša, posameznikova resničnost? Od nekdaj izjemno živo sanjam in včasih, ko se zbudim iz posebej aktivnih sanj, kar pozabim, kje sem in kaj se dogaja. Dogajanje v sanjah je tako strašljivo realno, da se počutim, kot da bi ravnokar padla iz strmega, vlažnega klifa v temno morje. Niti najmanj sanjsko ni. Vedno sem imela bujno domišljijo in tudi zaradi tega je moj sanjski svet izpopolnjen do najmanjšega detajla - pokrajina, narava, znani ljudje, ki jih nisem videla že celo večnost, kar vse se poveže v neko čudno celoto, ki deluje presenetljivo realno. Niti cvetoča jablana sredi razpokane ledene plošče me ne zmede. Največja nihanja med spanjem in realnostjo sem doživljala v času izpitnega obdobja, ko sem se učila do zgodnjih jutranjih ur, par urc odspala in šla dopoldne na izpit. Takrat so se ponoči v moje misli prikradli francoski zavojevalci iz 16. stoletja, profesorice so me kar po spisku metale na ustnih zagovorih, Shakespeare pa se je zasanjano naslanjal na moj balkon in se pomenkoval z mano. V tistih mesecih sem se redkokdaj zbudila spočita in pripravljena na nov dan. Ne razumem pa ljudi, ki govorijo, da nikoli ne sanjajo. To ja ni mogoče! Jaz vsak dan sanjam in se v večini primerov vsega spomnim (čeprav bi včasih raje pozabila kako nočno moro), a včasih se le zgodi, da se mi kake posebej zanimive sanje izmuznejo iz spomina. Prvih nekaj sekund po tem, ko se zbudim, se še sanj spomnim, potem pa se mi skrijejo nekam v podzavest in ne glede na to, kako močno se trudim, jih ne najdem. Merde. Kaj če sem kdaj sanjala pravilne številke na lotu in se potem nisem spomnila sanj? Boljše, da sploh ne vem. Kakorkoli, danes popoldne sem med prebiranjem Voguea zaspala. To ni bil trden, krepčilen spanec, ker sem cel čas vedela, da spim. Zavedala sem se sobe in postelje, obenem pa sem stala pri omari in se pogovarjala z mamo, ki je stopila skozi vrata. Povabila me je v dnevno sobo, ker smo imeli obiske in rekla sem, da se samo preoblečem. V naslednjem trenutku sem se zavedla, da je zima, jaz pa sem bila oblečena v lahko oblekico. Hmmm ... kaj? Nekaj v meni se je prebudilo in vedela sem, da nekaj ne gre skupaj. Pogledala sem okoli sebe in videla sebe, kako spim. KAJ?! Skozi misli mi je šinila misel prijatelja, ki je rekel, da si moraš v takih primerih preštet prste na eni roki. Če jih je manj kot pet, to pomeni, da sanjaš. Pogledala sem na roko in videla, da imam šest prstov. V sanjah se mi to ni zdelo nič kaj takega, zdaj pa me zmrazi, ko se na to spomnim. Na srečo sem se hitro po tem sunkovito zbudila in ugotovila, da globoko diham in da mi srce bije kot noro. Nikoli več, sem si rekla. Če se bom še kadarkoli znašla sredi sanj, bom se pretvarjala, da ne vem. Ali pa si bom nekaj drugega izmislila. Vem samo, da hočem obdržat vse prste na rokah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar