Oktober je. Skozi priprto balkonsko okno svoje nove sobice v
Ljubljani slišim smeh otrok in mehko šelestenje
listja v krošnjah. V sobo nežno sijejo popoldanski žarki in grejejo lesen
parket. Kljub temu je veter precej močan in močneje se zavijem v pleten
pulover. Ni več poletje. Ozrem se okoli sebe in se v nekem trenutku zavem, kako
močno sem pogrešala samostojnost, občutek, da lahko dosežem vse na tem svetu in
da sem nepremagljiva.
Lani v tem času sem bila samo senca same sebe, brez
motivacije, navdiha, življenjske energije. Na faksu mi je spodletelo. Zaradi enega neopravljenega izpita od skupno 25 (!!!) se nisem mogla vpisat v 2. letnik, niti pogojno. To je pomenilo, da sem v celem letu morala opraviti samo en izpit, saj nam prav tako ni dovoljeno opravljati izpitov vnaprej. Kljub temu da bi to za marsikoga pomenil le še en razlog več za lenarjenje, sem se
počutila premagano. Da meni, večni perfekcionisti, ne bi uspelo zaključiti tako
pomembnega poglavja? Halo?
Ampak ja, life goes on. Kljub temu da se mi naježi
koža ob dobrohotnih pogledih in sočustvovanju drugih v smislu: ''Ne sekiraj se,
vse se zgodi z razlogom'', sem to leto videla, da je temu mogoče res tako. Eno
leto se sliši neskončno dolgo, če nimaš nekih obveznosti in zadolžitev in res
me je skrbelo, kako mi bo uspelo preživet do naslednjega oktobra.
Nikoli si ne
bi mislila, da se v enem letu lahko zgodi toliko res pomembnih in čudovitih
stvari. Opravila sem ta nesrečni izpit (oujea!), bila tri čudovite mesece v Franciji, imela predstavitveni dan dela v lokalni francoski pekarni, spoznala ogromno prekrasnih in toplih ljudi, prvič v življenju stopila na makovo polje, ki sega v neskončnost, odkrivala skrite kotičke Pariza, delala v
prodajalni igrač, šla na morje s svojim super fantom, delala v Koloseju in z
največjim veseljem dala odpoved, se naučila cirilico, v Mačku dobila šopek od
neznanca in še in še in še …
Ko pogledam nazaj, se vprašam, kako mi je v bistvu
uspelo naredit toliko stvari v enem samem letu. Zadnje pol leta sem živela doma
in se spet vrnila v srednješolska leta, ko je mama klicala po 5x dnevno,
preverjala, če je vse ok, kaj bi jedli za kosilo, če je prispela kaka
položnica, kdaj bi imeli čas za družinski piknik, če ji bom popoldne pomagala
spečt jabolčno pito.
Danes sem spet v Ljubljani, malo prestrašena, ampak polna
pozitivnih pričakovanj in v zagonu proti novim izkušnjam. Preselila sem se v
center, v srčkano staro stanovanje na Prešernovi – ki mimogrede izgleda natanko
tako kot četrt, kjer je živela Carrie iz Seksa v mestu – in sem totalno
zaljubljena. Ko stopim iz stanovanja, se mi ni treba previdno ozirati okoli sebe, do faksa mi ni treba na avtobus in sveže pečeni rogljički za zajtrk
so takoj za vogalom.
Rada sem v Ljubljani v času jeseni, ko se zavijem v šal in se sprehodim po polnih mestnih ulicah. Ni boljšega občutka kot hoja po kupu suhega listja v visokih škornjih. Rdeči, rumeni in zeleni hrskajo pod
nogami, ko jih pohodiš. Mama mi je vedno govorila, da ne smem hodit po listju,
ker se v njih najraje skrivajo klopi, ampak sem jo že takrat ignorirala.
Mogoče sem čudna,
ampak včasih mi je hladen zrak, ki večini ljudi gre na živce, res všeč. Prečisti
mi misli, obarva lica in me prebudi. In ko pridem domov, so fantove roke tako tople in prijetne, da bi bila za vedno v njegovem naročju. V zraku je vonj
po karameli in vročih, zrelih kostanjih in ljudje hitijo mimo mene, vsak
zatopljen v lastne misli, probleme in skrbi.
Potem pa mi pot prekriža mlada
ženska, ki iz žepa vleče telefon. Sklepam, da je dobila sms, saj se čez nekaj sekund
nasmehne sama pri sebi in začne tipkat. Točno vem, kako se počuti. Še predobro
poznam to prijetno ščemenje, ko dobiš sporočilo od ljubljene osebe, ki ti
pogreje srce. Nekaj v tebi se stopi kot maslo v vroči ponvi in svet se zazdi za
odtenek lepši, svetlejši.
Pogrešala sem Ljubljano. Pozabila sem na vse tiste
trenutke, ki jih preživiš v čisto svojem stanovanju, s čisto svojim kosilom –
pa čeprav so to testenine s pestom in naribanim sirom – v čisto svojem krasnem svetu. In mislim, da se nekaj v meni z vsakim dnem bolj razvija. Nekaj dobrega.
.png)
**********************
Ni komentarjev:
Objavite komentar