Paris in motion ...

Nedelja je, čakam na svoj prevoz v Ljubljano, naredila sem že vse za faks in mislim na oddaljene kraje. Toliko bi še rada videla, odkrila, spoznala, se naučila. Večina ljudi si na smrt žel obiskati Pariz - jaz sem tam bila že šestkrat, zato mi več ni tako zelo všeč, kot mi je bil ob prvem obisku. Človek se navadi lepote, če jo opazuje dovolj časa. 
. 

Seveda ostaja krasen, neponovljiv in magičen. Tu ni dvoma. 
Da bo nedelja minila v čim prijetnejšem razpoloženju ...  nekaj prikazov Pariza, videnih skozi oči izjemno različnih ljudi in karakterjev. 

Woody Allen - Midnight in Paris

Adele - Someone like you

Taylor Swift - Begin again

Le Fabuleux Destin d'Amélie Poulain

Kelly Rowland - Keep it between us

Friendly Fiers ft. Au Revoir Simone - Paris

Beloved

Koncert, vreden vsake sekunde. Mravljinci na koži. 

*******

By the woods on a snowy evening ...

*********

Šest prstov

Inception je eden mojih najljubših filmov. Ni razlog samo Leonardo di Caprio, temveč tudi sama ideja o sanjah in navidezni resničnosti. Ko sem film prvič pogledala, nisem popolnoma nič razumela, ampak mi je bil norooooooo všeč. Pogledala sem ga drugič, tretjič, četrtič - sem ena tistih ljudi, ki lahko en film pogledajo neštetetokrat in jim bo še vedno všeč. Z vsakih ogledom sem opazila več podrobnosti in bila vedno bolj navdušena nad konceptom in dovršenostjo. Že velikokrat sem se vprašala, če ni vse naše življenje strnjeno v ogromne sanje, ki se jih ne zavedamo. Resnično živimo ali je to le naša, posameznikova resničnost? Od nekdaj izjemno živo sanjam in včasih, ko se zbudim iz posebej aktivnih sanj, kar pozabim, kje sem in kaj se dogaja. Dogajanje v sanjah je tako strašljivo realno, da se počutim, kot da bi ravnokar padla iz strmega, vlažnega klifa v temno morje. Niti najmanj sanjsko ni. Vedno sem imela bujno domišljijo in tudi zaradi tega je moj sanjski svet izpopolnjen do najmanjšega detajla - pokrajina, narava, znani ljudje, ki jih nisem videla že celo večnost, kar vse se poveže v neko čudno celoto, ki deluje presenetljivo realno. Niti cvetoča jablana sredi razpokane ledene plošče me ne zmede. Največja nihanja med spanjem in realnostjo sem doživljala v času izpitnega obdobja, ko sem se učila do zgodnjih jutranjih ur, par urc odspala in šla dopoldne na izpit. Takrat so se ponoči v moje misli prikradli francoski zavojevalci iz 16. stoletja, profesorice so me kar po spisku metale na ustnih zagovorih, Shakespeare pa se je zasanjano naslanjal na moj balkon in se pomenkoval z mano. V tistih mesecih sem se redkokdaj zbudila spočita in pripravljena na nov dan. Ne razumem pa ljudi, ki govorijo, da nikoli ne sanjajo. To ja ni mogoče! Jaz vsak dan sanjam in se v večini primerov vsega spomnim (čeprav bi včasih raje pozabila kako nočno moro), a včasih se le zgodi, da se mi kake posebej zanimive sanje izmuznejo iz spomina. Prvih nekaj sekund po tem, ko se zbudim, se še sanj spomnim, potem pa se mi skrijejo nekam v podzavest in ne glede na to, kako močno se trudim, jih ne najdem. Merde. Kaj če sem kdaj sanjala pravilne številke na lotu in se potem nisem spomnila sanj? Boljše, da sploh ne vem. Kakorkoli, danes popoldne sem med prebiranjem Voguea zaspala. To ni bil trden, krepčilen spanec, ker sem cel čas vedela, da spim. Zavedala sem se sobe in postelje, obenem pa sem stala pri omari in se pogovarjala z mamo, ki je stopila skozi vrata. Povabila me je v dnevno sobo, ker smo imeli obiske in rekla sem, da se samo preoblečem. V naslednjem trenutku sem se zavedla, da je zima, jaz pa sem bila oblečena v lahko oblekico. Hmmm ... kaj? Nekaj v meni se je prebudilo in vedela sem, da nekaj ne gre skupaj. Pogledala sem okoli sebe in videla sebe, kako spim. KAJ?! Skozi misli mi je šinila misel prijatelja, ki je rekel, da si moraš v takih primerih preštet prste na eni roki. Če jih je manj kot pet, to pomeni, da sanjaš. Pogledala sem na roko in videla, da imam šest prstov. V sanjah se mi to ni zdelo nič kaj takega, zdaj pa me zmrazi, ko se na to spomnim. Na srečo sem se hitro po tem sunkovito zbudila in ugotovila, da globoko diham in da mi srce bije kot noro. Nikoli več, sem si rekla. Če se bom še kadarkoli znašla sredi sanj, bom se pretvarjala, da ne vem. Ali pa si bom nekaj drugega izmislila. Vem samo, da hočem obdržat vse prste na rokah.        

Oh autumn, what you do to me ...

Oktober je. Skozi priprto balkonsko okno svoje nove sobice v Ljubljani  slišim smeh otrok in mehko šelestenje listja v krošnjah. V sobo nežno sijejo popoldanski žarki in grejejo lesen parket. Kljub temu je veter precej močan in močneje se zavijem v pleten pulover. Ni več poletje. Ozrem se okoli sebe in se v nekem trenutku zavem, kako močno sem pogrešala samostojnost, občutek, da lahko dosežem vse na tem svetu in da sem nepremagljiva. 

Lani v tem času sem bila samo senca same sebe, brez motivacije, navdiha, življenjske energije. Na faksu mi je spodletelo. Zaradi enega neopravljenega izpita od skupno 25 (!!!) se nisem mogla vpisat v 2. letnik, niti pogojno. To je pomenilo, da sem v celem letu morala opraviti samo en izpit, saj nam prav tako ni dovoljeno opravljati izpitov vnaprej. Kljub temu da bi to za marsikoga pomenil le še en razlog več za lenarjenje, sem se počutila premagano. Da meni, večni perfekcionisti, ne bi uspelo zaključiti tako pomembnega poglavja? Halo?

Ampak ja, life goes on. Kljub temu da se mi naježi koža ob dobrohotnih pogledih in sočustvovanju drugih v smislu: ''Ne sekiraj se, vse se zgodi z razlogom'', sem to leto videla, da je temu mogoče res tako. Eno leto se sliši neskončno dolgo, če nimaš nekih obveznosti in zadolžitev in res me je skrbelo, kako mi bo uspelo preživet do naslednjega oktobra. 

Nikoli si ne bi mislila, da se v enem letu lahko zgodi toliko res pomembnih in čudovitih stvari. Opravila sem ta nesrečni izpit (oujea!), bila tri čudovite mesece v Franciji, imela predstavitveni dan dela v lokalni francoski pekarni, spoznala ogromno prekrasnih in toplih ljudi, prvič v življenju stopila na makovo polje, ki sega v neskončnost, odkrivala skrite kotičke Pariza, delala v prodajalni igrač, šla na morje s svojim super fantom, delala v Koloseju in z največjim veseljem dala odpoved, se naučila cirilico, v Mačku dobila šopek od neznanca in še in še in še … 

Ko pogledam nazaj, se vprašam, kako mi je v bistvu uspelo naredit toliko stvari v enem samem letu. Zadnje pol leta sem živela doma in se spet vrnila v srednješolska leta, ko je mama klicala po 5x dnevno, preverjala, če je vse ok, kaj bi jedli za kosilo, če je prispela kaka položnica, kdaj bi imeli čas za družinski piknik, če ji bom popoldne pomagala spečt jabolčno pito. 

Danes sem spet v Ljubljani, malo prestrašena, ampak polna pozitivnih pričakovanj in v zagonu proti novim izkušnjam. Preselila sem se v center, v srčkano staro stanovanje na Prešernovi – ki mimogrede izgleda natanko tako kot četrt, kjer je živela Carrie iz Seksa v mestu – in sem totalno zaljubljena. Ko stopim iz stanovanja, se mi ni treba previdno ozirati okoli sebe, do faksa mi ni treba na avtobus in sveže pečeni rogljički za zajtrk so takoj za vogalom. 

Rada sem v Ljubljani v času jeseni, ko se zavijem v šal in se sprehodim po polnih mestnih ulicah. Ni boljšega občutka kot hoja po kupu suhega listja v visokih škornjih. Rdeči, rumeni in zeleni hrskajo pod nogami, ko jih pohodiš. Mama mi je vedno govorila, da ne smem hodit po listju, ker se v njih najraje skrivajo klopi, ampak sem jo že takrat ignorirala. 

Mogoče sem čudna, ampak včasih mi je hladen zrak, ki večini ljudi gre na živce, res všeč. Prečisti mi misli, obarva lica in me prebudi. In ko pridem domov, so fantove roke tako tople in prijetne, da bi bila za vedno v njegovem naročju. V zraku je vonj po karameli in vročih, zrelih kostanjih in ljudje hitijo mimo mene, vsak zatopljen v lastne misli, probleme in skrbi.

Potem pa mi pot prekriža mlada ženska, ki iz žepa vleče telefon. Sklepam, da je dobila sms, saj se čez nekaj sekund nasmehne sama pri sebi in začne tipkat. Točno vem, kako se počuti. Še predobro poznam to prijetno ščemenje, ko dobiš sporočilo od ljubljene osebe, ki ti pogreje srce. Nekaj v tebi se stopi kot maslo v vroči ponvi in svet se zazdi za odtenek lepši, svetlejši.

Pogrešala sem Ljubljano. Pozabila sem na vse tiste trenutke, ki jih preživiš v čisto svojem stanovanju, s čisto svojim kosilom – pa čeprav so to testenine s pestom in naribanim sirom – v čisto svojem krasnem svetu. In mislim, da se nekaj v meni z vsakim dnem bolj razvija. Nekaj dobrega. 

**********************