Lost in translation

Tam tam taaaaaam! Ok, prvič javno objavljam svoj čisto prvi prevod slovenskega besedila v angleščino. V tretjem letniku gimnazije smo namreč imeli predmet Družbene vloge slovenščine v sklopu evropskega oddelka.  Sam predmet je bil sicer popolnoma nekoristen in nepotreben – da ne omenjam vseh ur dela, ki smo jih zapravili za pripravo gledališke predstave Antigona, ki smo jo zaigrali na koncu leta.  Nihče seveda ni znal svojega besedila, zato smo igro ponavljali najmanj petintridesetkrat. Pa še na smeh nam je šlo. Mislim, da bi se vsi vključeni strinjali, da je to najboljše čim prej pozabit, zato gremo napreeeej! Kljub temu pa je poglobljeno poznavanje slovenščine in znanstvena primerjava z angleščino pripomogla k temu, da sem končno izločila vse poklicne možnosti, ki so se nabrale skozi leta. Tako je morebitno modno oblikovalko, umetnostno drsalko, arhitektko notranje opreme, astronavtko, turistično vodičko in ilustratorko zamenjala prevajalka. Vsaj zaenkrat. Aja, še to.  Na žalost nisem našla Kosmačevega originala v slovenščini, zato objavljam samo prevod.

Ciril Kosmač: The vernal day

That  vernal day was beautiful, bright and sonorous as if it was casted from pure silver. It's true that gloomy clouds of bitter experiences occassionally came running to the clear sky of my memory. It's true that old and new sorrow often rammed in the walls of my heart. It's true that whirls of once wild and young emotion raised above me sometimes. It's true that heavy stones of sinked desire were turning on the bottom of cold pool of life recognition – but none of them could not shade, suppland, destroy or tear appart the wild and deep field of my piece. Oh no! Things still unsatisfied and untamable were ragging through my inner darkness but they were still not able to deny the precious, fruitful land that was brought to me by thirty-five years long, muddy and rough river of grievous trials. That vernal day was therefore truly beautiful, bright and sonorous as if it was casted from pure silver. And Kadetka who unexpectidally appeared in it was just he same. I first woke up early before sunrise, right in the middle of the night. That was not a surprise because it was the time of tensed  but joyous days in May at the end of war. Back then every evening has been spent in other town and every morning has woken me from passing sleep with new, decisives events that took me on the road and quickly carried me forward: from Črnomelj to Ravna gora, from Ravna gora to Ajdovščina, Trst, Gorica, and finally along the azure green waters of Soča to the native land of Tolmin – home.            

A thing to remember

kaj boste pa danes za zajtrk?

Danes se počutim malo svetovljansko, zato sem se odločila, da se bom podala po svetu in malo pokukala v krožnik različnih ljudi različnih starosti in narodnosti. Ker je ura komaj 9 zjutraj in je še prehitro razmišljat o kakršnikoli oblinejši hrani, sem se odločila, da bom miiičkeno raziskala mednarodne zajtrke. :)

 Eline, 9 let, Švedska

Frascuelo in Galenia, 35 let, Ciper

 

Adriana, 21 let, Grčija 

Robin, 12 let, Belgija

Laura, 33 let, Finska

Francesco, 60 let, Italija

Travis, 28 let, Kanada

Anabelle, 15 let, Francija

vonj po poletnem vetru ...

Poletje je končno pokazalo svoje čare in skušnjave s sočnimi malinami, vročim soncem, lahkimi oblekami, zaljubljenostjo in golo kožo. Večeri so vedno daljši in vedno toplejši, moji hormoni pa vedno bolj podivjani. Ni boljšega občutka kot takrat, ko se pod krajci slamnika nastavljaš pozno popoldanskim sončnim žarkom z Murakamijevo knjigo v roki. In ko razpreš roke, da te južni veter prepiha do zadnjega koščka telesa. In ko s prijatelji sediš ob prižganih baklah med in obujanjem spominov in kovanjem novih načrtov. S šišo na sredini, seveda. Končno imam čas, da si izposodim knjige, za katere med letom nisem imela časa in da se družini odkupim za svojo odsotnost med študijem. Kljub temu da so uradno počitnice, pa se mi ne zdi, da čisto popolnoma uživam v popolnem brezdelju. Nisem več navajena cel dan posedat in delat nič. Študijska deformacija zgleda.

odliiiiiiiiiičen recept za macaroons

Osnovni recept za testo:

110 g beljakov (približno 4 jajca)
30 g kristalnega sladkorja
125 g fino mletih madnljev
225 g sladkorja v prahu 

Krema:
2 žlici masla
2 žlici Philadelphia sira za mazanje
3 velike žlice nutele
malo sladkorja v prahu. 

Dan ali dva pred nameravano peko ločimo beljake od rumenjakov - če so večja jajca, vzamemo 4, drugače pa za vsak slučaj 5. Rumenjake poljubno porabimo, beljake pa pustimo v odkriti skodelici v hladilniku (menda zato, da čimveč vode izhlapi, ali nekaj takega). Dan prej lahko pripravimo tudi poljubno kremo, s katero bomo napolnili makarončke. Naslednji dan se lotimo postopka:

Skozi drobno cedilo presejte mlete mandlje (če so olupljeni, bodo makrončki brez tistih temnih pikic; jaz sem kupila že mlete, z lupino). Če so preveč grobo mleti, jih lahko zmeljte v moko v kavnem mlinčku. Odmerite 125 g. Prav tako posebej presejete sladkor v prahu in odmerite 225 g. Zmešajte skupaj mandlje in sladkor. Uradno naj bi jih sicer še enkrat presejali, ampak jaz sem ta del kar preskočila. Odmerite 110 g beljakov. Beljake mešajte z metlicami ročnega mešalnika pri srednji hitrosti, da masa naraste in postane mehurčkasta. Med mešanjem postopoma dodajajte 30 g kristalnega sladkorja, hitrost prestavite na največjo, dokler beljakova masa ne postane čvrsta. Če v maso potegnete z metlico mešalnika, se morajo rezi poznati. V beljakovo maso dodajte del sladkorno mandljeve mešanice in rahlo vmešajte. Če želite dodati barvo, je to pravi trenutek, da se bo do konca mešanja lepo porazdelila. Ker zeleni makroni večini niso bili všeč, sem tokrat dodala oranžno. Nadaljujte z mešanjem, vsake toliko dodajte del sladkorja in mandljev. Na koncu mora biti masa svetleča in gosta kot magma. Sledi polnitev dresirne vrečke. Če je nimate, seveda lahko uporabite kar navadno prozorno vrečko za živila, ki ji prirežete konico. Če jo imate, uporabite nastavek z odprtino približno 1 cm (jaz sem na eni plastični odrezala zobčke, da je lepo okrogla). Na s peki papirjem obložen pekač iztisnite približno 3 cm širok kupček. Kupčki se razlezejo (in znižajo, zato brez panike!), zato naj bodo primerno oddaljeni en od drugega. Količina iz tega recepta zadostuje za ravno dva velika pekača in še malce ostane za pojest kar tako.

Vse skupaj pustite stati na pultu približno eno uro. V tem času se bo zgornja plast makronov lepo zasušila, vi pa medtem lahko pomijete posodo, preberete kakšno poglavje tistega romana, napišete post na blog... ali pa, če nimate pametnejšega dela, iz primerne razdalje in na primernem mestu spustite iz rok posodico z ostanki sladkorja v prahu in si daste v tem času opravka s pospravljanjem nastalega razdejanja. Pečico segrejete in makrone pecite približno 15-20 minut na 160 stopinj. Med vratca pečice zataknite kuhalnico. Če ste sledili vsem napotkom, bo na spodnjem delu makronov nastal obroček. Zgornja plast mora biti svetleča in trdna, da ob ugirzu poči, sredica pa mehka - zdi se, kot da ni čisto do konca pečeno, ampak tako mora biti . Pečene makrone vzemite iz pečice in jih s peki papirjem vred dvignite iz pekača. Dali naj bi jih sicer na rešetko, ampak ker jaz tako velike rešetke nimam, sem jih dala kar na pult. Ko so ohlajeni, jih previdno obrnite in vsakega drugega premažete s poljubno kremo. Lahko je tudi marmelada, menda so originalni ravno z marmelado. Makrončke sestavite, zložite na krožnik in... na veliko žalost... pokrijte s folijo in postavite za čez noč v hladilnik. Ja, saj vem, grozno, ampak naslednji dan so veliiiiiiko boljši.

Dober tek!

What does ''love'' mean?

A group of professional people posed this question to a group of 4 to 8
year-olds. The answers they got were broader and
deeper than anyone could have imagined.

****************

"When someone loves you, the way they say your name is different. You know that your name is safe in their mouth."

Billy - age 4

"Love is when a girl puts on perfume and a boy puts on shaving cologne and they go out and smell each other."

Karl - age 5

"Love is when you go out to eat and give somebody most of your French fries without making them give you any of theirs.''

Chrissy - age 6

"Love is when my mommy makes coffee for my daddy and she takes a sip before giving it to him, to make sure the taste is OK."

Danny - age 7

"Love is when you tell a guy you like his shirt, then he wears it everyday."

Noelle - age 7

"My mommy loves me more than anybody. You don't see anyone else kissing me to sleep at night."

Clare - Age 5

"Love is when mommy gives daddy the best piece of chicken."

Elaine - age 5

"Love is when mommy sees daddy smelly and sweaty and still says he is handsomer than Robert Redford.''

Chris - age 8

"Love is when your puppy licks your face even after you left him alone all day."

Mary Ann - age 4

"I let my big sister pick on me because my Mom says she only picks on me because she loves me. So I pick on my baby sister because I love her."

Bethany - age 4

"When you love somebody, your eyelashes go up and down and little stars come out of you."

Karen - age 7

"Love is when mommy sees daddy on the toilet and she doesn't think it's gross.''

Mark - age 6

"You really shouldn't say 'I love you' unless you mean it. But if you mean it, you should say it a lot. People forget."

Jessica - age 8

****************** 

http://www.youtube.com/watch?v=iEN-kHe5o_Y

summer love ...

Sometimes I wish that I had never met you, so I could go to sleep at night not knowing there was someone like you out there.


- Good Will Hunting 

Do you know that place between being asleep and awake, where you still remember your dreams? Thats where I'll always love, that's where I'll always wait for you.


-  Tinkerbell (Hook)

The best love is the kind that weakens the soul, that makes us reach for more, that plants fire in our hearts and brings peace to our minds. And that's what you've given me. That's what I hope to give to you forever.


- The Notebook 

  I'm scared of everything. I'm scared of what I saw. I'm scared of what I did, of who I am. And most of all... I'm scared of walking out of this room and never feeling the rest of my whole life, the way I feel when I'm with you.

- Dirty Dancing

That thing, that moment, when everything around you becomes hazy.. and the only thing in focus is you and this person.. and you realise that that person is the only person you should be kissing for the rest of your life.. and for one moment you get this amazing gift.. and you wanna laugh and you wanna cry cuz you feel so lucky that you found it and so so scared that its all gonna go away all at the same time.


- Never been kissed

Smiling is my favourite. You make me smile. That makes you my favourite. 

- Elf 

Brala bi?

Knjige so me od nekdaj navduševale. Začelo se je v 3. razredu, ko sem zaradi vseh krasnih knjižnih zbirk (predvsem Pet prijateljev in Baletni copatki) ter seveda Harryja Potterja postala obsedena z branjem. Takrat so knjige postale moj najboljši prijatelj. V poletnih dnevih, ko je bilo prevroče za vse dejavnosti razen za pritje mrzle vode, in ko so drugi otroci gledali risanke, sem jaz brala.  In brala. In brala. To strast gojim še danes, ampak moram priznat, da bistveno manj berem kot nekoč. Nimam več toliko časa, dneve mam zasedene do zadnje minute, in - če sem iskrena - ne vzamem si več treh ur dnevno za branje. Kljub temu pa še vedno rada posežem po dobri, kvalitetni knjigi. Nazadnje, ko sem se učila v Otonu Župančiču, in sem  potrebovala odmor, sem se sprehodila med knjižnimi policami in našla Murakamijevo knjigo Južno od meje, zahodno od sonca. Namestila sem se v mehki naslonjač in  začela brat. Kar naenkrat pa se zraven mene pojavi postava, rekoč: ''Zapiramo.'' Presenečeno sem pogledala na uro in ugotovila, da sem v knjižnici zabila pol dneva. Knjiga me je vsrkala vase, mi pustila pečat, z vsebino sem se popolnoma poistovetila in se izgubila v času.

Ko sem se na poti domov na avtobusu naslanjala na oroseno okno in gledala kapljice, kako tekmujejo, katera bo prej na cilju, sem ugotovila, da sem pogrešala ta občutek, ki ti ga dajejo knjige. Občutek, da je vse mogoče. Občutek, da  nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Občutek, da so zmaji, ki bruhajo ogenj, najbolj vsakdanja stvar na svetu. In to obožujem. Knjige bodo vedno del mene, saj so ključno pripomogle k oblikovanju moje osebnosti. Če ne bi toliko brala, se najverjetneje ne bi toliko bala mračnih gozdov (kjer od nekod skočil zamaskiran kralj s povitim očesom, da mi be odpeljal v svoje podzemno kraljestvo),  moja domišljija ne bi bila tako bujna (Prisežem, da sem vidla nekaj v grmu!), ne bi imela tako jasno izoblikovane ideje o  tem, kakšen je popoln moški (Mr. Darcy), ampak potem to ne bi bila prava jaz. Mogoče so pa zlobni škrati nalašč vplivali še na to. Hmmm ... 

************

remember!

Wonderwomen

--> -->

Pred kakšnim letom sem čisto po naključju v TV sporedu odkrila film, narejen po knjižni predlogi Male ženske. Nostalgično doživetje, pomešano z vznemirjenjem in sladko radostjo. Prav knjiga Male ženske, ki opisuje dogodivščine družine s 4 hčerkami, predstavlja eno izmed knjig, ki so najbolj zaznamovale moje otroštvo. Seveda, če odštejemo Male može, Anne z Zelene domačije, Pet prijateljev, Baletni copatki …  Ko sem ugotovila, da bo film na sporedu še isti dan, mi je preostalo le še to, da si grem kupit kokice; ta film mi ne bo pobegnil za nobeno ceno. Po uri in pol, ko sem zamišljeno zrla v seznam filmskih fotografov in si s prstov oblizovala še zadnji okus soli, sem razočarano vzdihnila. Zgodba je imela pred nekaj leti tako drugačen pomen. Meg ni bila tako lepa kot v moji domišljiji, zima v filmu ni bila prava zima in Friedrichova kučma ni bila dovolj mogočna. Ampak v naslednjem trenutku sem se zavedla bolj pomembne stvari: zgodba je odrasla vzporedno z mano. Iste osebe so popolnoma spremenile osebnost, postale so bolj kompleksne, moja predstava ni več temeljila na pretiravanjih in olepševanju. Čari, ki so me tako prevzeli pri 8 letih, so zdaj dobili drug, širši pomen. 

Začela sem razmišljati o resničnem pomenu zgodbe in presenečeno odkrila, da se za otroško vsebino pravzaprav skriva globok pomen družine in vloge žensk. In spomnila sem se na ženske, ki me obdajajo od rojstva. Mama, babici, teti, prijateljice … občudujem jih. Prav vsaka med njimi mi je pomagala k oblikovanju osebnosti in vrednot, ki jih imam danes. Mama je ena mojih najboljših prijateljic, ker mi vedno stoji ob strani in me posluša ob kateremkoli času na kateremkoli kraju. Naučila me je odgovornosti in kritičnosti ter mi pokazala, kako deluje svet in odnosi. Brez nje bi bila veliko bolj zmedena in raztresena – če je to sploh mogoče. Teta Lidija me je naučila pomena samozavesti in ljubezni do samega sebe. Treba se je cenit in vedet, koliko si vreden, ne glede na to, kaj si mislijo drugi. Treba je ostat močen in vztrajat v svojih načelih, saj nikomur ne dolgujemo popolnoma nič. Babica Zofka mi je pokazala, kako najti radost v majhnih stvareh in kako izkazovati ljubezen. Vsaka njena gesta je polna ljubezni in naklonjenosti, pa bodisi gre za kuhanje riževe juhe ob polnoči za vnuke bodisi za vztrajno kupovanje Actimelov (ker to je zdravo!). Babica Anica me je naučila sočustvovanja in pomoči drugim, saj je najmanj sebičen človek na svetu. To vsakodnevno dokazuje s skrbjo za dedeja, trdim delom na njivi in s kuhanjem za Bogota. Njena dobrota ne pozna meja in če bi lahko, bi obdarila vse ljudi na svetu, sebi pa pustila ravno toliko, da bi še vedno lahko v žep stisnila nekaj evrov vnukom, ko pridejo na obisk. Teta Irena in tri sestrične so prispevale k temu, da je danes družina na vrhu spiska mojih vrednot. Pokazale so mi, da si je nedopustljivo prilastiti bombone, da čremsa najlepše cveti v začetku maja, da čar risank ne bodo nikoli izzvenel in da je najpomembnejša vrednota v življenju  ljubezen do bližnjih. 

Prav vsaka med naštetimi wonderwomen je na poseben način vplivala na moje življenje. Brez njih ne bi bila ista raztresena, ironična, filozofska in nasmejana Špela. Naučile so me čustvovati, ljubiti, odpustiti in sanjati. Zato jim bom rekla samo: High fiiiiiiiive! :)

Uni(ted)cef.

Vsi moji vrstniki, ki študirajo bodisi v Ljubljani bodisi v Mariboru, vedo, da je študentsko življenje res superfinofajn, ampak obenem terja precejšen finančni davek. In ker mi vest ni dala miru, sem se odločila, da si najdem delo, ki bi ga opravljala v prostem času. Z drugimi besedami: torej da bi čas, ki ga preživim pred računalnikom, bolje in predvsem bolj efektivno izkoristila. In tako sem se popolnoma brez kakršnihkoli pričakovanj prijavila na razgovor za delo pri Unicefu. Po čudežu so me sprejeli in po uspešnem uvajanju sem postala del ekipe promotorjev projekta Starši otrok sveta. Na začetku sem mislila, da ne bo delo nič posebnega – pač dejavnost, ki mi krajša čas in dobra priložnost za zaslužek. Ampak že po prvem delu z ljudmi na ulici sem spoznala, da to delo ni niti najmanj podobno ostalim zaposlitvam. Mislila sem, da bo nekako podobno delu hostese, ki sem ga že opravljala: smehljaj se in bodi prijazna. Ampak situacija ne bi mogla biti drugačna. Pri delu za Unicef ne gre samo za mene– gre za druge, za bolne, neizobražene, lačne. Za otroke, ki so posredno odvisni od mene. Na ulici sem v tem času slišala toliko resničnih zgodb, da se mi je paralo srce. Mati samohranilka, ki išče službo in se bori za skrbništvo nad majhno deklico v naročju – socialna služba bi ji jo rada vzela, ker nima dovolj sredstev za preživljanje otroka. Prehitro upokojen moški, ki zaradi poškodbe hrbtenice že 20 let prejema minimalno pokojnino. Mlada družina, ki se komaj prebija skozi mesečne položnice in vsakodnevne stroške. Priseljenec iz Bosne, ki se kljub težkemu fizičnemu delu komaj preživlja. Babica, ki porabi večino pokojnine za nakup dragega darila, ki si ga izrecno želi vnukinja za božič. Moški, ki me pomenljivo pogleda in pokaže na obledela ponošena oblačila – z veseljem bi daroval, pa še sam nimam dovolj.  Ženska, ki s temnim in resnobnim pogledom pove več kot tisoč besed. Ostareli pravnik, ki mi s solzami v očeh seže v roko in mi zaželi srečo in predvsem vztrajnosti v sodobnem svetu. ''Jaz sem se izgubil, priznam. Zapadli smo v globoko krizo, pa ne samo gospodarsko, temveč v krizo medosebnih odnosov. Ljudje več ne razumejo koncepta človeškosti, vsi se mečejo za denarjem – ne glede na to, kolikokrat smo to že slišali, je še vedno preklemano res,''  so njegove besede.  Toliko obrazov, toliko zgodb. In vsak pripoveduje popolnoma svojo zgodbo.  Ob takih trenutkih se vedno počutim krivo, ker kompliciram glede najbolj banalnih stvari na svetu namesto da bi cenila to, kar imam. Ljudje se ne zavedamo, da so tiste stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, nekaterim nedosegljive. V državah v razvoju je standard toliko nizki, da imajo ljudje popolnoma drugačne vrednote kot mi.  Pri nas pomeni biti 'reven' to, da si ne moreš privoščiti višjih dobrin, ki si jih želiš. V nerazvitih državah pa si 'reven' takrat, ko si ne moreš kupiti najosnovnejših dobrin za preživetje. V tem je razlika. Marsikdo me je že vprašal, zakaj za vraga sploh delam za Unicef in stojim na ulici v upanju na dobro voljo ljudi. Pa vsem odgovorim enako: gre za občutek dobrodelnosti, za vsaj majhen prispevek k boljšemu svetu. Zavedam se, da sama ne morem spremenit sveta in da moj delež predstavlja minimalen del vsega, kar bi bilo potrebno izboljšat. Ampak kljub vsemu čutim, da vsaj nekako pomagam. Tudi če nihče v Afriki ne bo nikoli vedel, kdo sem, bom sama pri sebi vedela, da sem vsaj malo prispevala. In to mi je dovolj.

*****************

spring sprang sprung ...

Končno so rjavo, posušeno travo pred mojim stanovanjem v Šiški zamenjali vijolični krokosi. Končno mi ne bo treba med vožnjo na faks stati na polnem avtobusu, utesnjena med mlado mamico z vozičkom in med pretirano nadišavljeno ostarelo primadono. Napočil je čas za kolo, čudovito praktičen izum, ki pride prav posebej v pomladno topli Ljubljani.  Ni boljšega občutka kot poganjanje pedal po polnih ulicah, ko rožasto krilo plapola okoli gležnjev in ko so pisana sončna očala nepogrešljiv modni dodatek. V zraku se že čuti hrepenenje po sončnih dneh; vsi smo že naveličani mrzle zime. Vse se premika hitreje; kot hupajoča lokomotiva, ki z vsakim metrom pridobiva na hitrosti. Enako je pri meni – kar val energije me oblije, ko se zbudim v sončno, sveže jutro. In kot da to ni dovolj, so od nedelje naprej še dnevi za uro daljši. Pa še jagode že začenjajo dobivati svoj pravi, pregrešno sladek okus. Njami.

come, let's spin!

jeans, jeans, jeans.

Moja najnovejša pridobitev so te (pre)čudovite kratke hlače, v katere sem se zaljubila v Tally Weijl. Odličen nakup - odlična cena - odličen dan. 

**********